SIVINA PRIHODNJIH ČASOV ...

Te dni so mladi še posebej pred našimi očmi in težko je ne opaziti tesnobe, ki jo sicer skrivajo pod plaščem veseljačenja in strahu, ki ga utapljajo v takšni ali drugačni omami.

 

Kdo bi jim zameril?

 

Katastrofalna je že izobraževalna politika, ujeta v sindikalno logiko po principu: »Če sem se učil za profesorja filozofije, moram dobiti službo učitelja filozofije, pa če gospodarstvo filozofe potrebuje ali ne!« Nacionalna katastrofa že leta generira zafrustrirane državljane, ki so se nekoč pridno učili, z večjo ali manjšo muko diplomirali, na koncu pa so državi odveč, ker jih nihče ne more zaposliti.

 

Tako smo po podatkih Eurofounda na prvem mestu po tako imenovanem »Mama hotelu«. Kar 85 odstotkov mladih je doma, Slovenija pa je tudi svetovna rekorderka po podatku o dvigu starosti ženske ob prvorojencu, ki je v zadnjih desetih letih zrasla kar za pet let.

 

Dokler bodo predvsem s pomočjo najmočnejših medijev vladale verbalne domislice izbranih politikov in sindikalistov, ter krojile večinsko javno mnenje, v Sloveniji ne bo bolje. Ne bom vam jih našteval, ker sem utrujen od nenehnega dokazovanja in se sam sebi vedno bolj zdim podoben don Kihotu. Tudi njih izjave so vedno bolj bizarne, najbolj izstopa tista, da je bilo v socializmu bolje in smo bili bolj zadovoljni, ker v trgovinah ni bilo izbire in smo vsi hodili okoli v istih čevljih in oblekah, dane pa naj bi bili prav zaradi prevelike izbire nesrečni. Vsem, ki podpišete zgornjo izjavo sporočam, da se svobodno lahko odločite in svojo izbiro zožate na eno trgovino in en izdelek, morda vam uspe celo obuditi proizvodnjo znamenitega trabanta, ki je bil tako značilen kot edina opcija v nekdanji vzhodni Nemčiji. Saj veste, to je tisti del Nemčije, ki je imela socializem in iz katere so prek Berlinskega zidu bežali za ceno življenja. Kako kratek spomin? Kakšna ignoranca zdravega razmisleka?

Full story »

od Tadej
23.06.2015. 12:40:00. 870 words, 5145 ogledov. Kategorije: Uncategorized , Napiši komentar »

Rešnje Telo ali človek hoče čudež in ne "vero"

Današnji Evangelij se začne z besedami, „ko so klali velikonočno jagnje“. Pisatelj nam hoče povedati, pozor!, zdaj mesto jagnjeta, ki so ga prav tisti trenutek klali v templju, zavzema nekdo drug. In res, prvič in edinič v zgodovini človeka in katerekoli religije, ne daruje več človek Bogu, ampak se Bog daruje za človeka. Že to dejstvo razpira polje misli v kateri ima osrednje mesto beseda svoboda. Bog nas je s tem osvobodil vsakega pritiska. Ni tebi potrebno darovati, jaz se darujem zate. Svoboda človeka bo dobila polno vrednost, ko se bo Jezus, Bog pustil človeku celo ubiti. Kot bi nam Bog hotel povedati, da je vsemogočen nad vsem, le nad človekovo svobodo ne. Pomislite na to dejstvo, ko se boste prihodnjič jezili na Boga, zakaj ne usliši kakšne od vaših prošenj. Morda pa ji stoji na poti svobodna volja kakšnega od vpletenih v širši kontekst vaše zgodbe? Seveda Bog je vsemogočen, da ne bo pomote, toda ob človekovi svobodi to vsemogočnost izvršuje po ovinkih in na skrivnosten način.

 

Vrnimo se k Evangeliju v katerem Jezus pošlje učenca in jima naroča, ter se z jasnovidnostjo pravzaprav legitimira. On je Bog, ki združuje preteklost, sedanjost in prihodnost, zato natančno opiše pot. Vrč vode predstavlja krstno vodo, ki nas pripravi, da lahko vstopimo v zgornje nadstropje o katerem Favsti pravi, da je "ta prostor zunaj splošnih skrbi, teološki prostor v katerem se uresničujejo vse skrivnosti naše vere, pa tudi notranji človek, skriti človek srca." Brez krsta je nemogoče razumeti vse te skrivnosti o katerih govorimo. Kdor ni krščen in ga ni do srca oplazil sveti Duh, ne razume in mu tega tudi ne moremo in ne smemo zameriti.

 

Evangelij se nadaljuje z besedami, ki predstavljajo osredji del naše vere: „Pri večerji je Jezus vzel kruh, ga blagoslovil in razlomil". Skoraj popolnoma iste besede srečamo tudi pri pomnožitvi kruha, ko je nasitil 5000 mož. Pred tem je apostolom dejal, dajte jim vi jesti. Torej jih je že takrat pripravljal na njihovo poslanstvo, ko bodo nadaljevali njegovo delo.

 

"To je moje Telo in to je moja kri."

 

Kardinal van Tuan je v Vietnamskem zaporu v samici preživel več let in maševal ob kapljicah vina in vode in zdržal nečloveške razmere ter kljub navideznem popolnem porazu in popolni nemoči z Jezusom delal čudeže, saj so se ob njem spreobrnili najbolj preverjeni pazniki.

 

Ko smo se pred leti iz san Giovanni Rotonda, kjer smo bili kot romarji na grobu svetega patra Pija, vračali, smo se ustavili tudi v Lancianu, malem mestecu v katerem se je pred stoletji zgodil najbolj odmeven evharistični čudež. Davnega leta 750 je menih daroval sv. mašo. Dvomil je o dejstvu, da je v posvečeni hostiji resnično navzoče telo našega Gospoda in da je v kelihu resnično njegova kri.

 

Po posvetilnih besedah se je kruh spremenil v živo meso in vino v pravo kri. Debelih tisoč let kasneje, leta 1973, so najvišji strokovnjaki s področja medicine opravili obsežne raziskave, ki so trajale 15 mesecev. Po kar 500 poizkusih so ugotovili naslednje, da ne gre za mumificirano, ampak živo tkivo, ki klinično reagira, da so proteini, navzoči v strjeni krvi, razdeljeni kot v sveži človeški krvi in da bi kri, če bi jo utekočinili, lahko vbrizgali človeku. To pomeni, da sta meso in kri iz leta 750 prav takšna, kakor da bi bila danes vzeta živemu človeku.

 

Preiskava je še pokazala, da gre za srčno tkivo umirjajočega človeka približno tridesetih let. Mikroskopska analiza pa, da je nerazložljivo, kako je bilo tkivo odvzeto. Ker ni bila ranjena nobena celica, ni moglo iti za izrezanje, ki bi bilo narejeno s človeško roko, ne s skalpelom, ne z laserjem.

 

Zame je bilo nerazložljivo še nekaj drugega. Medtem ko se je pri patru Piju v velikanski cerkvi trlo obiskovalcev, je v Lancianu bilo v majhni, navzven poprečni vaški cerkvi, samotno in prazno. Kot da bi ljudje želeli čudežev in ne vere.

 

Mar ni res? Človek si želi čudežev, ne pa vere. Znanih je na desetine evharističnih čudežev, ki so mnogi nadrobno raziskani in potrjeni kot pristni s strani neodvisnih, največkrat nevernih strokovnjakov, pa nič ... verjetno zato, ker hostije, ki se spreminjajo v meso in vino v kri, kličejo po radikalnem, po sprejetju vsega kar je naročil Kristus in ne le odvzetju večjega ali manjšega križa, ki nas je zadel.

 

Zares verjeti v posvečeno hostijo kot Kristusovo telo in vino kot Kristusovo kri, pomeni zares in ne samo kot črke na papirju vzeti vse njegove besede:

 

 

 

S kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo ...

 

Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi ...

 

Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji …

 

Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje ...

 

Ljubíte svoje sovražnike ...

 

Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena …“

 

 

 

Ni čudno, da so učenci na vse te besede rekli „Trda je ta beseda.“ in mnogi odšli. Vprašal je apostole in vprašuje tudi nas, »Ali hočete tudi vi oditi?«

 

Molimo za trdno vero, da bomo za Petrom lahko tudi mi ponovili: »Gospod, h komu naj gremo?« H komu, ko nas bodo preganjali in bomo iskali pravico? Na sodišče? H komu naj gremo, da nam bo povedal resnico, novinarjem? H komu, da nas ne bo prevaral, h politikom?

 

Vse to je danes pred nami v podobi kruha in vina, ki se bo zdaj zdaj na tem oltarju in na tisočih oltarjih po vsem svetu spremenilo v Rešnjo Kri in Rešnje Telo, v resnično Kristusovo telo. In mi smo izbrani. On nas je izbral, ne mi njega. On nas je izbral, poklical po imenu in se nam dal in se nam daje, da ga uživamo in se spreminjamo v Njega, da bomo nekoč v večnosti eno Telo.

 

Že etimološko je presunljivo prisluhniti kam nas pelje poglobljen razmislek o kruhu, ki je narejen iz pšenice. Beseda pšenica ima koren v staroslovanski besedi pšeno, ta pa izvira iz še starejše, phati, torej kar je sphano, očiščeno plev. Koren besede vino pa je iz latinščine. Podobna je asirski in pomeni trto oziroma rastlino ki se ovija.

 

Simbolično gre torej za zelo močno govorico, ki nas opominja na čistost in na ovijanje okoli ene resnice ... »Jaz sem trta, vi mladike ...«

 

Ko se je pred skoraj dvajsetimi leti v Buenos Airesu zgodil evharistični čudež, ki mu je bil priča tudi tamkajšnji škof, zdajšnji papež, sta na prizorišče stopila dva vrhunska zdravnika specialista. Prvi se je ob raziskavah spreobrnil in danes pričuje o Kristusu po vsem svetu, drugi, pri katerem je želel preveriti svoje ugotovitve pa je ob odkritju, da gre za meso vzeto iz posvečene hostije, ostal pri preprostem: „Ne morem verjeti.“, čeprav je malo pred tem v poročilu navedel tudi njemu nepojasnena dejstva, zelo podobna tistim, o katerih smo poslušali že malo pred tem.

 

In se vračamo na polje človekove svobodne volje, ki je nedostopna celo samemu Bogu, toda uglašena tako, da ga lahko sliši. In On nas vedno kliče; »Tukaj sem, s tabo in zate se darujem, naj bo močna tvoja vera«.

od Tadej
04.06.2015. 10:55:00. 1147 words, 493 ogledov. Kategorije: Uncategorized , Napiši komentar »

POST ...

Beseda „post“ izhaja iz nemške „fest“ in pomeni biti trden, vzdržljiv.

Svet, v katerem živimo, je po moje ravno nasproten temu, torej krhek in mevžast.

Otroci ne zmorejo več nikakršnega napora, odrasli pa nobene odpovedi.

PRAVICA BREZ ODGOVORNOSTI

Menim, da je to posledica tega, da smo brez tehtnega razmisleka vsepovsod sejali pravico brez odgovornosti

in takšna se je razrasla prek vseh meja in skoraj povsem zadušila odpoved in ponižnost,

ki postajata vse bolj eksotična pojma.

Pravzaprav tudi nezaželena v svetu komolcev in stalnega tekmovanja in prerivanja.

Če ste utrujeni od tega, vam post več kot priporočam.

od Tadej
18.02.2015. 09:06:00. 96 words, 2000 ogledov. Kategorije: Uncategorized , Napiši komentar »

Bogastvo kot nadloga...

Nič ne preganja iz naših domov vere tako učinkovito kot obilje in bogastvo.

Naj je slišati še tako čudno, ampak ti dve nadlogi sta tudi plodna njiva za pleve, ki preraste upanje in smisel življenja.

Tako smo vsi skupaj v nakovalu obilja in kladivu vsesplošne krize.

Rešitev je v trmastem vztrajanju in hoji za vsem kar izžareva Ljubezen.

od Tadej
12.09.2014. 15:33:00. 58 words, 1991 ogledov. Kategorije: Uncategorized , Napiši komentar »

ŠOLA...

Kdor hoče biti srečen, mora okusiti tudi žalost.

Kdor hoče vedeti, kaj pomeni biti sit, mora biti kdaj pa kdaj tudi lačen.

Kdor hoče ceniti delo in službo, mora izkusiti brezposelnost.

Kdor hoče vedeti, kaj pomeni šola, mora izkusiti nevednost. Mora izkusiti občutek nemoči, ker nečesa ne ve. Izkusiti občutek sramu, ker drugi znajo in zato imajo, on pa ne. Kot se primerjamo z mobiteli, motorji in avtomobili, pride tudi čas, ko se vsak izmed nas z drugimi „pomeri“ tudi v vedenju in znanju. V tem, kar sta nas naučila šola in življenje. Prišel bo čas, ko bomo morali znati preračunati, ali je most pred nami dovolj trden, ali pa bi bilo bolje iti naokoli. Čas, ko bo naše življenje odvisno od tega, ali smo se v življenju poleg računanja naučili tudi potrpeti, videti drugega in ne samo sebe, ter spoštovati in ljubiti.

Naučimo otroke tudi tega.

od Tadej
01.09.2014. 16:08:00. 147 words, 348 ogledov. Kategorije: Uncategorized , Napiši komentar »

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 ... 35 >>