Draga Vesna,
ob prebranem bom zapisal prvo misel, ki se mi je utrnila... JOJ, NE.
Nikar ne ostanite tam, lepo prosim, vrnite se, samo vi nam lahko odprete oči, vi ste veter, ki razpiha meglo v naši kotlini. Vrnite se in ostanite in... ne obupajte. ;)
Tadej
Draga Judita,
rad sem prebral vaš odziv. Res. Izraža napetost, ki je posledica želje po "tistem več". Res je težko, bi pa vsi morali večkrat priznati (sebi in drugim), da človek in svet nista popolna, posledica tega pa so napake (in posledica tega, razočaranja). Ne želim opravičevati, zgolj razumeti.
Skratka, hvala in vse lepo.
Tadej
Iščem razlago besede -nejeveren- in naletim na vaš blog o Tomažu.
moj problem je, da imam v sebi še vedno otroka, ki ne verjame, da bi ga nekdo "hotel" udariti, nalagati - če pa on nikomur nič hudega noče. Ne more verjeti, da bi ljudje kaznovali druge za tisto, kar sami počnejo (lažejo, kradejo...). A hkrati je to enako, kot če bi od zdravnika zahtevala, da je sam brezhibno zdrav in tako dokazuje upravičenost do tega da zdravi druge - sicer nima pravice tega početi.
#Tako kot ni prav, da ob napakah cerkve molčimo, morda to celo pričakujejo od nas, tudi ni prav, da je naša reakcija odhod, pa čeprav gre za protest.#
To je zelo težko. Vztrajati-ne oditi.
Nekateri vztrajajo - a kuhajo mulo. Vztrajajo in ne odidejo, ker jim je tako lažje-vztrajati v znanem, čeprav mučnem. Ker se bolj bojijo novega-neznanega, rajši ostanejo kjer so.
Zelo težko je prepoznati - oz. si priznati - ali smo se odločili kot se smo zato, ker je to linija (vendarle) manjšega odpora, ali pa je to vztrajanje v protestu.
Vztrajati v protestu in hkrati iskati pot iz krize-oz. v smeri rešitve...uh, to je težko.
Zelo lepo napisano, tako kot je res in se nam, zdomcem, ki smo se vrnili iz tujine v domovino Slovenijo resnično tako zdi. Malokdo od Slovencev, ki niso pogledali čez mejo, ter tam tudi delali o temu ne razmišlja tako. Morda tudi ker smo se vrnili v napačno naselje... Kamorkoli bi se vrnili, bi bili enako nezaželjeni prišleki. Resnično občutimo mržnjo do zdomcev in želim na kratko samo to povedati, da če kdo zapusti Slovenijo, se v tujini izobražuje, konča v tujini študij, dobi službo in si ustvari družino, za božjo voljo ostanite tam in se ne vračajte v Slovenijo , ker vam bo zelo težko, da se vključite nazaj med svoje nekdanje prijatelje ki so postali sedaj vaši konkurenti.
Podpišem!!!
Poslušala sem današnjo pridigo in si že takrat želela, da jo lahko sama v miru preberem
VŠEČ!!!
Hvala za pravočasno opozorilo; no, saj pri nas običajno ni tako-ampak letos pa sploh ne bo...
Spremljam vaš blog že kar nekaj časa, HVALA za vse tehtne misli!
Gotovo se je Cerkev "vmešavala" v politiko. Včasih je to drubi tudi zelo koristilo. Seveda je pri tem mnogokrat tudi (z)grešila, ampak to ni poanta tega zapisa. Zgolj pozdravljam red na tem področju in opozarjam, da ločenost od države ne pomeni ločenost od družbe. Predvsem pa ne vpijem na vsakem koraku, da se je tudi država v zgodovini velikokrat vmešavala v Cerkev in ji delala hudo škodo. Malo zgodovine bi ne škodilo.
Ločenost cerkva od države pomeni ravno to: ločenost Cerkve od države.
Da se greš poročit na občino, ker duhovnik nima kaj iskati na tvoji poroki, npr.
Cerkev se je vedno vmeševala v politiko in tega ji "ločenost Cerkve od države" ne more preprečiti. Po mojem mnenju na žalost!
Čudovit zapis.
Vendar dovolite ...
kaj pa sploh je lahko ZARES sveto ??
O... no, zdaj razumem. ;)
Spomnim se srečanja dekanijskih duhovnikov in nagovora dekana. Med drugim jim je razlagal o darovih Svetega duha. Če ga prosimo recimo za dar modrosti, ne bomo postali kar takoj modri, ampak nam bo dana priložnost, da se bomo preizkušali v modrosti (trenirali)in tako postopoma postajali modrejši. Ravno ta primerjava s športnikom, samo trening, vztrajnost... nas pripeljejo do uspeha.
Niso vse preizkušnje lahke in velikokrat nam zmanjka prave volje. Imeti moramo res jasen cilj in veliko željo po njem.
Lep pozdrav in blagoslovljen postni čas
Majda
Res odličen komentar, sem ga poslušala, ko ste ga povedali po radiu.
Največkrat je tako, da delamo tako, da drugim godimo. Toda z leti spoznavam, da če pri nekaterih ljudeh nisem sprejeta v njihovih očeh (glavah) vedno narobe delam. Tako sem spoznala (seveda z leti), da moram delati , se vesti po svoj vesti in po tem kaj od mene pričakuje Bog in moja lastna družina in kaj se je zgodilo? Nekateri v širši družini so nas izobčili, lahko rečem izbrisali (in to celo družino), pa še vzroka ne vemo.
Lep pozdrav
Jaaaa... Sej, to, ja. Ampak kaj ko je to tako lahko napisat, pa tako težko uresničit.
Človek je bitje dialoga in če drugi o meni ne misli (lepo, dobro...), je, po moje,
spontana reakcija, da se to bitje potem začne spreminjati, da bi bil (všečen), na koncu sprejet.
Spet zgolj "na glas" razmišljam.
T.
Mislim da si zrel takrat, ko ti je vseeno, kaj o tebi mislijo drugi. In življenje kar naenkrat postane lažje...Lp
P.S. Zelo rada vas berem!
Sem vedel, da bo tale moj zadnji "prispevek" spodbudil vsaj kakšen komentar.
Seveda nisem proti! katoliškim ustanovam in se strinjam z dobro prispodobo s solinami.
Bi pa rad opozoril na popolnoma neustrezno razmerje vloženega truda in sredstev.
Če zgolj ena takšna ustanova samo za zagon potrebuje 15 MIO sredstev, je
popolnoma nerazumljivo, da se organizatorji Stične npr. ali pa Ritma Duha npr. vsako leto
ne moremo veseliti niti drobtinic, ki bi nam pomagale, da stvar izpeljemo na nivoju kot ga zahteva današnji čas.
Vse lepo. Tadej
Še moje razmišljanje ob tem prispevku. Lahko si pa zamislimo naše mladostnike kot morje in mogoče so katoliške šole kot soline kjer solinarji(učitelji) žanjejo sol. Nekaj morske vode je kar potrebno, da pridelamo sol, toda če pomislimo na vse oceane je to malo.
Namreč ne morem si naše neizkušene mladostnike predstavljati že kot sol ampak bolj kot slano vodo.
Lep pozdrav Majda
Joj Tadej, ko bi se vsi duhovniki tega zavedali, bi bilo pa res super. Kaj vsi, vsaj pol, da bi se jih...
Žalost...