Rešnje Telo ali človek hoče čudež in ne "vero"
Današnji Evangelij se začne z besedami, „ko so klali velikonočno jagnje“. Pisatelj nam hoče povedati, pozor!, zdaj mesto jagnjeta, ki so ga prav tisti trenutek klali v templju, zavzema nekdo drug. In res, prvič in edinič v zgodovini človeka in katerekoli religije, ne daruje več človek Bogu, ampak se Bog daruje za človeka. Že to dejstvo razpira polje misli v kateri ima osrednje mesto beseda svoboda. Bog nas je s tem osvobodil vsakega pritiska. Ni tebi potrebno darovati, jaz se darujem zate. Svoboda človeka bo dobila polno vrednost, ko se bo Jezus, Bog pustil človeku celo ubiti. Kot bi nam Bog hotel povedati, da je vsemogočen nad vsem, le nad človekovo svobodo ne. Pomislite na to dejstvo, ko se boste prihodnjič jezili na Boga, zakaj ne usliši kakšne od vaših prošenj. Morda pa ji stoji na poti svobodna volja kakšnega od vpletenih v širši kontekst vaše zgodbe? Seveda Bog je vsemogočen, da ne bo pomote, toda ob človekovi svobodi to vsemogočnost izvršuje po ovinkih in na skrivnosten način.
Vrnimo se k Evangeliju v katerem Jezus pošlje učenca in jima naroča, ter se z jasnovidnostjo pravzaprav legitimira. On je Bog, ki združuje preteklost, sedanjost in prihodnost, zato natančno opiše pot. Vrč vode predstavlja krstno vodo, ki nas pripravi, da lahko vstopimo v zgornje nadstropje o katerem Favsti pravi, da je "ta prostor zunaj splošnih skrbi, teološki prostor v katerem se uresničujejo vse skrivnosti naše vere, pa tudi notranji človek, skriti človek srca." Brez krsta je nemogoče razumeti vse te skrivnosti o katerih govorimo. Kdor ni krščen in ga ni do srca oplazil sveti Duh, ne razume in mu tega tudi ne moremo in ne smemo zameriti.
Evangelij se nadaljuje z besedami, ki predstavljajo osredji del naše vere: „Pri večerji je Jezus vzel kruh, ga blagoslovil in razlomil". Skoraj popolnoma iste besede srečamo tudi pri pomnožitvi kruha, ko je nasitil 5000 mož. Pred tem je apostolom dejal, dajte jim vi jesti. Torej jih je že takrat pripravljal na njihovo poslanstvo, ko bodo nadaljevali njegovo delo.
"To je moje Telo in to je moja kri."
Kardinal van Tuan je v Vietnamskem zaporu v samici preživel več let in maševal ob kapljicah vina in vode in zdržal nečloveške razmere ter kljub navideznem popolnem porazu in popolni nemoči z Jezusom delal čudeže, saj so se ob njem spreobrnili najbolj preverjeni pazniki.
Ko smo se pred leti iz san Giovanni Rotonda, kjer smo bili kot romarji na grobu svetega patra Pija, vračali, smo se ustavili tudi v Lancianu, malem mestecu v katerem se je pred stoletji zgodil najbolj odmeven evharistični čudež. Davnega leta 750 je menih daroval sv. mašo. Dvomil je o dejstvu, da je v posvečeni hostiji resnično navzoče telo našega Gospoda in da je v kelihu resnično njegova kri.
Po posvetilnih besedah se je kruh spremenil v živo meso in vino v pravo kri. Debelih tisoč let kasneje, leta 1973, so najvišji strokovnjaki s področja medicine opravili obsežne raziskave, ki so trajale 15 mesecev. Po kar 500 poizkusih so ugotovili naslednje, da ne gre za mumificirano, ampak živo tkivo, ki klinično reagira, da so proteini, navzoči v strjeni krvi, razdeljeni kot v sveži človeški krvi in da bi kri, če bi jo utekočinili, lahko vbrizgali človeku. To pomeni, da sta meso in kri iz leta 750 prav takšna, kakor da bi bila danes vzeta živemu človeku.
Preiskava je še pokazala, da gre za srčno tkivo umirjajočega človeka približno tridesetih let. Mikroskopska analiza pa, da je nerazložljivo, kako je bilo tkivo odvzeto. Ker ni bila ranjena nobena celica, ni moglo iti za izrezanje, ki bi bilo narejeno s človeško roko, ne s skalpelom, ne z laserjem.
Zame je bilo nerazložljivo še nekaj drugega. Medtem ko se je pri patru Piju v velikanski cerkvi trlo obiskovalcev, je v Lancianu bilo v majhni, navzven poprečni vaški cerkvi, samotno in prazno. Kot da bi ljudje želeli čudežev in ne vere.
Mar ni res? Človek si želi čudežev, ne pa vere. Znanih je na desetine evharističnih čudežev, ki so mnogi nadrobno raziskani in potrjeni kot pristni s strani neodvisnih, največkrat nevernih strokovnjakov, pa nič ... verjetno zato, ker hostije, ki se spreminjajo v meso in vino v kri, kličejo po radikalnem, po sprejetju vsega kar je naročil Kristus in ne le odvzetju večjega ali manjšega križa, ki nas je zadel.
Zares verjeti v posvečeno hostijo kot Kristusovo telo in vino kot Kristusovo kri, pomeni zares in ne samo kot črke na papirju vzeti vse njegove besede:
„S kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo ...
Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi ...
Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji …
Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje ...
Ljubíte svoje sovražnike ...
Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena …“
Ni čudno, da so učenci na vse te besede rekli „Trda je ta beseda.“ in mnogi odšli. Vprašal je apostole in vprašuje tudi nas, »Ali hočete tudi vi oditi?«
Molimo za trdno vero, da bomo za Petrom lahko tudi mi ponovili: »Gospod, h komu naj gremo?« H komu, ko nas bodo preganjali in bomo iskali pravico? Na sodišče? H komu naj gremo, da nam bo povedal resnico, novinarjem? H komu, da nas ne bo prevaral, h politikom?
Vse to je danes pred nami v podobi kruha in vina, ki se bo zdaj zdaj na tem oltarju in na tisočih oltarjih po vsem svetu spremenilo v Rešnjo Kri in Rešnje Telo, v resnično Kristusovo telo. In mi smo izbrani. On nas je izbral, ne mi njega. On nas je izbral, poklical po imenu in se nam dal in se nam daje, da ga uživamo in se spreminjamo v Njega, da bomo nekoč v večnosti eno Telo.
Že etimološko je presunljivo prisluhniti kam nas pelje poglobljen razmislek o kruhu, ki je narejen iz pšenice. Beseda pšenica ima koren v staroslovanski besedi pšeno, ta pa izvira iz še starejše, phati, torej kar je sphano, očiščeno plev. Koren besede vino pa je iz latinščine. Podobna je asirski in pomeni trto oziroma rastlino ki se ovija.
Simbolično gre torej za zelo močno govorico, ki nas opominja na čistost in na ovijanje okoli ene resnice ... »Jaz sem trta, vi mladike ...«
Ko se je pred skoraj dvajsetimi leti v Buenos Airesu zgodil evharistični čudež, ki mu je bil priča tudi tamkajšnji škof, zdajšnji papež, sta na prizorišče stopila dva vrhunska zdravnika specialista. Prvi se je ob raziskavah spreobrnil in danes pričuje o Kristusu po vsem svetu, drugi, pri katerem je želel preveriti svoje ugotovitve pa je ob odkritju, da gre za meso vzeto iz posvečene hostije, ostal pri preprostem: „Ne morem verjeti.“, čeprav je malo pred tem v poročilu navedel tudi njemu nepojasnena dejstva, zelo podobna tistim, o katerih smo poslušali že malo pred tem.
In se vračamo na polje človekove svobodne volje, ki je nedostopna celo samemu Bogu, toda uglašena tako, da ga lahko sliši. In On nas vedno kliče; »Tukaj sem, s tabo in zate se darujem, naj bo močna tvoja vera«.
1 komentar
Komentar from: ana [Obiskovalec]
Form is loading...
Podpišem!!!