Apostol Luka v pripoved vključi čoln v dveh svojih poglavjih. V osmem poglavju čoln kot simbol nastopi v pripovedi o viharju na jezeru in po čudežu, ko je izgnal legijo v svinje in so ga rotili, naj odide iz njihovih krajev. »On pa se je vkrcal v čoln in se vrnil«, je zapisano.
Vsem odlomkom je skupna prisotnost velikega nasprotja med zlim in svetim ter strah pred neznanim.
V prvem primeru nad jezero prihrumi vihar. Čoln se potaplja. Učenci vpijejo: »Izgubljeni smo!« Jezus pa zapreti vetru in nastane tišina. »Obšel jih je strah!«
V drugem primeru je osrednja tema obsedenec, ki ga niti verige ne ukrotijo. Ko Jezus iz njega izžene demone v svinje, se te utopijo v jezeru in ljudje, ki so to videli, so se zbali. »Obšel jih je velik strah,« je zapisal evangelist Luka.
In v današnjem berilu smo slišali o čudežnem ulovu rib in Petrovo izpoved: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Jezusov odgovor »Ne boj se!« povzame ves človeški strah, ki se pojavlja tudi v nas, ko se srečamo s svetim. Ko se namreč postavimo v luč svetega, je vidna vsaka, še tako majhna pikica umazanije našega življenja. Zato pri mnogih svetnikih tako pogost vzklik glede njih samih, kako grešni da so.
Iz današnjega odlomka navadno poberemo nek drug stavek: »Odrini na globoko.« Simpatičen je, lahko bi bil sijajen oglaševalski slogan. Seveda ni nič narobe z njim. Kdo ne pozna prijetne pesmice »Odrini na globoko, tam so školjke«? Težava je, če ostanemo samo pri sloganu, težava je, da se ustrašimo, ko naletimo na čudež, na svetost. Težava je, ker mislimo, da mi že ne bi prosili, naj nas pusti pri miru, kot so v strahu prosili ljudje v Geraški deželi po čudežu, ali bili kot Peter, ki je rekel: »Pojdi od mene«. Nas že ne bi popadel strah, če bi videli Jezusa, kako je umiril vihar. Ne, mi bi se odzvali povsem drugače. Res? Bi se?
Mala skupinica srčnih žena in mož se zbira pred porodnišnico v molitvi, da bi po čudežu rešili kakšno dete, ki ga mamica nima namena roditi, ampak tisto drugo. In čudeži se dogajajo in ti čudeži imajo danes ime in nekateri že hodijo in govorijo prve besede. Smo sem jim kdaj pridružili, jim dali vsaj kakšno podporo, stopili v bran, ko so jih napadali?
Tudi prepok Izaija, o katerem smo poslušali v današnjem prvem berilu, je v grozi ugotavljal: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami«, ki pa je pustil, je zapisano, da ga je angel z žerjavico očistil krivde.
Odličen simbol žerjavice na ustnicah govori o boleči žrtvi, ki jo zahteva odpoved - ki se enkrat pojavi kot odpoved bogatim loncem svinjine v geraški deželi, drugič lagodnemu in mirnemu ribiškemu življenju, ki so ga morali pustiti možje, ko so šli za Jezusom - ali pa ko moramo zvečer v to ali ono župnijsko skupino, da služimo drugim in svoji duši.
»Koga naj pošljem,« je slišal glas Izaija: »Kdo bo šel za nas?«
Zakličimo skupaj iz globine srca besede preroka Izaija: »Tukaj sem, pošlji mene!« Pošlji mene, ko bomo potrebovali bralce, pošlji mene, ko bo pomanjkanje voditeljev, pošlji mene, ko bo pod starostjo pešal župnijski zbor, pošlji mene, ko se bo urejal naš tempelj, naša cerkev. Naj ta odgovor rodi takšen sad in cvet, ki ga lahko na zelo konkreten način opazujemo tam, čez cesto, v naši terapevtski skupnosti.
Če sem na kaj ponosen kot Sostrčan, sem na to skupnost, na dejstvo, da smo jo kot družina sprejeli in ji pomagamo po svojih močeh. Nismo se ustrašili, nismo rekli »pojdi stran od mene«. To je bil trenutek, ko smo se resnično odločili drugače, kot so se Geračani, ki so bolj mislili na svinje in na trebuhe, kot na smisel življenja.
Tu je tudi kopica mladih, ki že leta vodijo naše otroke na oratorijih in izven njih in jih vzagajajo v odgovorne kristjane z osebno vero in zgledom. Tu so katehisti, pevci …
»Koga naj še posljem?«, nas sprašuje. Kakšen bo naš odgovor?
Odločitve kot je bila preroka Izaija bodo rodile Pavlovo misel, ki smo jo slišali v današnjem drugem berilu, in bomo z njim lahko rekli: »Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden … Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna.«
Tudi mi, vsi mi smo po Božji milosti to, kar smo, in v moči luči, ki se razliva po nas po tej sveti maši, naša življenja ne bodo prazna in se bomo kot v današnjem psalmu zahvaljevali tudi mi »...z vsem svojim srcem in prepevali z angeli samemu Gospodu, ki nas je uslišal in povečal moč našim dušam.«