V popoldnevu Slovenskega kulturnega praznika, sem si utrgal nekaj trenutkov za pobeg v središče dogajanja. Barje je spet pod vodo, ta še narašča in kot vedno odločilno vpliva na življenje. Mnogi poplave na Barju vidijo le kot zanimivo igro narave.

Vsi tisti pa, ki smo z Barjem tesneje povezani in ga z ljubeznijo obdelujemo, pa se ob ponovnih visokih vodah sprašujemo tudi drugače. Bodo ozimine preživele? Koliko dni bodo spet plavale? Kako bo to vplivalo na pridelek.

Voda v vseh agregatnih stanjih na kupu pa teh vprašanj ne pozna... Ne sprašuje se o tem, ali je smisel trajnostnega gospodarjenja s prostorom oziroma kmetovanja, pridelava zdrave hrane in ohranjanje naravnih danosti našim otrokom in vnukom.

Ne razmišlja o tem, kako jo vidijo ekologi in "ekologi"? Ne sprašuje se, komu pripada in kdo jo zares spoštuje v vsej njeni moči. Preprosto je, pride, se dvigne in čez čas upade...

Inverzija - po hribih skoraj ni več snega...

Sneg, led, voda, megla...

Dan se poslavlja...