In takoj zatem se je Lovro vrgel na gresov "knedl" na moji žlici.
Prvo besedo smo slišali prav danes! Težko rečem, da mi je šlo od ganotja na jok, saj manjka "M" spredaj, a ne! :-)
Tokrat bi malo o hrani najmlajšega. Ohjej, odkar smo Maruši v usta nosili prve žlice goste hrane (ki jih je, mimogrede, pozdravila z navdušenjem!), je preteklo že kar nekaj vode. Ko je bila Maruša majhna, so nas "učili", da začnemo uvajati gosto hrano pri 6. mesecih. Pri Lovru smo jo "lahko" že pri 4. mesecu, nova doktrina, menda so tudi otroci novejši model (naš je lanski model :-)). Pa smo začeli. Lovro je bil nad novimi okusi prav enako navdušen kot Maruša, morda celo bolj. Pri Maruši sem kar nekaj mesecev delala kašice, miksala, kuhala, mešala. Še preden je dopolnila pol leta, sem imela že polno skrinjo domače zmiksane zelenjave (mlad korenček, koleraba in malo mladega stročjega fižola). Dodala sem le še sveže kuhan krompir, pici mici masla in soli, malo svojega mleka, da je lažje šlo po grlu, pa je punca jedla, da je imela polna lička. :-) Pravega kravjega mleka ni videla do 1. leta; če sem ji dajala mlečne stvari (npr. ovsene kosmiče, polento, gres ali "kornflejkse"), sem si prej načrpala svoje mleko, potem pa z njim zalila na vodi kuhano hrano. Začenjali smo postopoma: pri 6. mesecih en obrok, postopno potem nekje pri 8. mesecih 2. obrok "prave" hrane in kmalu zatem še 3. obrok. Punca je kar pridna za jest (po mamici in očiju :-)), ni izbirčna in iz hrane ne delamo drame. Nekje sem prebrala, da otrok ne smeš silit, da pojedo vse do konca in tega se držim. Ker ima punca prave gene, gotovo ne bo suha (bolj nas skrbi, da bo okrogla). Ko je lačna, poje, kar je na krožniku; zaenkrat si še ne izmišljuje. Do solate ne kaže nekih hudih simpatij, zato je ne silimo. Ker ima (spet) dobre gene (po mamici), bo zagotovo prej ali slej postala velika solatar'ca. Zametki so že; npr. solato z arašidi kar obrajta. :-)
A kako je s tamalim? Hudo! Mali je kar požerušček (glej naslov!). Pri 4. mesecih smo začeli s korenjem in krompirjem za kosilo, ki sem ga zmešala kar z Robertovim mlekom (no, mlekom od krav Robertove tašče :-)). Ja, pravim KRAVJIM mlekom. Fant je dobro prenesel, pa smo potem kar hitro začeli kuhat mlečni gres, polento,... kar na mleku, malo pomešanem z vodo. Nobene alergije, mleko je super. Že pri 5. mesecih je sprobal domač (spet Robertov) sir, fant je bil navdušen. Danes je praktično že vse, vključno s kislim zeljem. Glede na to, da ne kuham z vegeto in z jušnimi kockami in da v naši familiji ne maramo zelo začinjenih zadev, se zaenkrat fant še ni pritožil (oz. njegov želodček). Pri Maruši sem kuhala posebej zanjo in miksala; Lovru samo zmečkam z vilicami, pa je čisto zadovoljen.
Zelo kmalu se je enemu obroku na dan, kosilu, pridružil še mlečen zajtrk in vse večkrat mu damo tudi 3. obrok (sadje - zaenkrat banana in jabolko oz. jabolčna čežana). Kaj naj rečem: imeli smo obdobje, ko je bil fant enostavno lačen. Prehladu, ki sem ga opisovala nazadnje, je vendarle sledila vročina (najprej je zakuhala Maruša, 2 dni zatem še mali). Hvala Bogu samo 1 dan in nismo šli k zdravniku (kisovi obkladki so zakon!), še vedno pa malo kašljata in imata smrklje do kolen. V teh dneh je potem malo bolj zalaufalo spet dojenje, apetit se le počasi vrača, danes je bil že skoraj pravi (glej naslov!). Precej je bilo svarjenja pred kravjim mlekom zaradi alergij, pa si mislim: ejj, tudi mi smo gor zrasli s kravjim mlekom, pa smo še čisto normalni (a smo?). Z mesom našega dojenca ne fifkam preveč, dobi ga za vzorec, tudi mi v kuhinji z njim ne pretiravamo. Je pa zanimivo to, kako hitro se dojenček navadi na gosto hrano. Samo kak dan (ne vem, če sta bila potrebna dva polna dneva) je trajalo, da je pogruntal, kako se zadeva pogoltne. Ma zdaj je že pravi profesionalec! :-)
Prav je, da nam ni vseeno, kaj nosimo malčkom v usta. Prisegam na domačo kuho, ne na kozarčke že pripravljenih kašic (pa čeprav so vse bio, organske, naravne in oh in sploh neoporočne) - kakorkoli obrneš, so industrijske! Ko smo šli z Marušo v ZDA pri njenih 8. mesecih, sem se prvič srečevala s hrano v kozarčkih. Takrat smo vzeli sabo nekaj sadnih različic in nekaj zelenjavnih. Glede slednjih, zelenjavno-mesnih, sem kar zadržana. Jakkkk --- čudne stvari so to skrite v kozarčkih. :-S V enem kozarčku so se skrivali tudi makarončki s paradižnikovo omako. Kako nagravžno umeten vonj in okus; okus brez okusa. Tudi Maruši zelenjavne različice niso bile všeč (pa tudi vajena jih ni bila), sem se pa na točno te makarone s paradižnikom spomnila zadnjič, ko sem imela pomisleke, a tamalemu ponudit svedre bolognese ali ne. Zbrala sem korajžo, fant je pohvalil kuharico tako, da je pojedel vse (pa še repete).
Kozarčki so super, ko greš na pot, če smo pa doma (in mamice SMO pač doma, ker smo na porodniški), nam ne sme bit problem dat kuhat magari v govejo juho, ješprenj ali pa med testenine dobro opran krompir za najmlajšega. Pa da ne bo pomote: Lovro je navdušen nad makaroni, tudi ričet (zmečkan z vilico) mu je bil všeč, goveja juhica itak, glede riža pa še ne vem, a mu je všeč ali ne.
O "deklarirani" hrani za otroke. V omari imamo le Čokolešnik (še za Marušo). In samo pri Čokolešniku, ki sem ga zmešala z mlekom in malo vode, sem opazila, da ga njegov želodček sprejme malo težje kot VSO ostalo pestro hrano (kar nekaj je je že poskusil). Bomo še malo počakali... ..
Pri hrani smo v drugo bistveno bolj pogumni. Me pa čudi, da je npr. jajčni rumenjak, ki so ga naše mame dajale dojenčkom že (se mi zdi) od 1. meseca, za Lovra tako težko prebavljiv. Če tudi mu daš samo kakšno drobtinico kruha, namočeno v jajček, skoraj za ziher lahko računam na rumen flek na majici oz. slinčku čez kake pol ure. Čudi me tudi, da mu otroški piškoti niso preveč zanimivi. Ah, kaj bo on z dojenčkasto hrano. Saj mu ja vsi kar naprej govorimo, kako velik fant je (pri njegovi kilaži in višini je Maruša že veselo šibala naokrog, naš se pa še najbolje počuti kar v naročju...)!
P. S. Maruša je obljubila, da bo skuhala dobro delo. No, saj ga je. Recimo. :-)