Dober teden nazaj me je en naš poslušalec po telefonu nazjal (dobesedno!), kaj se gremo neke napredne tehnologije, zakaj kar naprej navajamo spletne strani. Da so računalniki škodljivi in pokvarjeni. Da so včasih zmogli brez njih, bomo pa še danes. Da smo čisto padli pod ta vpliv, da kar naprej omenjamo internet in da se bo oglasil pri Stresu (ki je, mimogrede, računalniško in spletno še kako pismen) in da mu bo že povedal, kakšni smo. Sploh me ni pustil do besede. Sem bila prav besna!

Ah ja... Vse sorte ljudje smo. Taki, ki jih je čas povozil in bi želeli nazaj v "tiste" lepše (?) čase s pisalnimi stroji in pošiljanje pisem z znamko... To ne gre! Snovalci oddaje "Glasba z znamko" se kar tu in tam znajdejo v zadregi, ker pride premalo znamk oz. pisem z znamko. Ljudje dragi, svet gre naprej, ne moreš ga ustaviti!

Kljub temu, da Radio Ognjišče slovi za "konzervativno ustanovo" (zagovarjamo pač tradicionalne vrednote), smo, ko gre za tehniko, zelo napredni. Z našim direktorjem, Francem Boletom na čelu, ki jih ima že čez 70 in se za tehniko še kako zanima, odgovarja na maile, je na Facebooku in še kaj bi se našlo. Ravno zadnjič se je na Facebooku (FB) ena 80-letna gospa zahvalila za čestitko, ki smo ji jo poslali ob lepem jubileju. Uau, kapo dol, da imajo nekateri še na stara leta voljo se ukvarjati s tem in spoznavati ta čudni, a neverjetno privlačni svet interneta.

Na RO se trudimo in ne delamo le programa za poslušalce, ampak tudi za uporabnike interneta. O tem sem že pisala. Pišemo novice, snemamo filmčke oz. video-posnetke, v arhiv redno dajemo oddaje, da so na voljo za poslušanje 24/7, lahko prisluhnete celo programu zadnjih 10 dni. Nekateri so prav pridni blogerji in razkrivajo (razkrivamo) del svoje zasebnosti, smo dejavni na FB in Twitterju. Seveda pa je na prvem mestu še vedno radijski program, a prek ostalih medijev smo lahko povezani tudi drugače.

Ravno v nedeljo pri maši pa me je strašno razveselilo dejstvo, da imamo tudi v fari kar naprednega župnika (EMŠO je na njegovi strani!), ki uspešno izkorišča vsa moderna pomagala in sicer čisto navadno sveto mašo spreminja v bolj dinamično, bolj "zapomnljivo" in gotovo v tudi bolj privlačno embalažo, gledano s strani mladih.

Poleti smo v nedeljskih nabirkah zbirali denar za projektor in platno. Dobili smo ga in zdaj je ljudsko petje nekoliko bolj glasno. Včeraj pa se je naš župnik lepo potrudil in za pridigo celo pripravil "PowerPoint prezentacijo" oz. "zapiske na platnu". Na koncu pa celo objavil naslov prenovljene spletne strani naše župnije.

Med mašo kar pogosto deli podobice; tu in tam jih zamenjajo t. i. "book-mark-i" (kakšen je lep slovenski izraz? Knjižni zaznamek?), ki so celo uporabni. Minulo nedeljo smo dobili podobico, ki je ne bom valjala po žepu; s celo "modernim" motivom in na hrbtni strani celo z avtorsko molitvijo našega župnika o tem, da imejmo radi našo Cerkev. Običajno VSAK vzame podobico in Bohnedaj, da bi jih zmanjkalo. Potem pa ne veš, kam bi z njo. Stran je seveda ne vržeš (čeprav ...). Premetavaš jo po žepih in jo vsakič, ko oblečeš isto jakno ali bundo ali jopico, malce bolj zmečkaš, ker imaš poleg nje še robec ali kaj tretjega. Ali pa samo zato, ker si želiš pogreti roke in jih porineš v žepe, kjer so neke stare podobice. Vse pomečkane in zgrbančene na koncu res tragično končajo ... v smeteh (Bog mi odpusti to šlamparijo, ampak albuma za podobice nimam). :-(

Že nekaj časa razmišljam, da bi našim prijateljem na FB vsako nedeljo ponudili posnetek pridige. Misliti si ne moreš, koliko župnikov, kaplanov in patrov je na FB. Ogromno. In kar precej jih je tudi naših prijateljev. Hmmmmm... Morda bi bilo vredno enkrat izpostaviti to vprašanje in počakati na odzive.

Enkrat smo že naredili en mali poskus in na FB objavili posnetek pridige Karla Bolčine, ki jo je imel na Marijin praznik, mali šmaren, na Svetih Višarjih. Če sodimo po odzivih, je bila ljudem ta gesta všeč. Ampak ne vem, a jim je bila všeč pridiga ali dejstvo, da smo jo objavili na javnem spletišču FB. :-) Morda celo oboje.

Svoje čase, ko nadškof Stres še ni bil nadškof, smo imeli z njim srečanje v domu Sv. Jožefa v Celju. Pripravil nam je enourno predavanje. Prišel je s kuferčkom in projektorjem v njem in predavanjem, ki smo ga gledali tudi na platnu. Besede (sploh, če si "vizualec") so mnogo lažje zapomljive, če jih tudi vidiš, ne le slišiš. Cerkev bi si na ta način lahko podaljšala sveto mašo, če bi med tednom bila tako ali drugače dosegljiva (v različnih oblikah in stanjih) tudi prek spleta, radia (se trudimo!). Ne bom rekla, da prek TV, ker nimamo (več!) svoje katoliške televizije (saj je pravzaprav nikoli nismo prav zares imeli!). :-)

Poslušalec z začetka tega zapisa je v navalu besed med drugim izjavil tudi, da je računalnik hudičevo delo. Že res. Če ga uporabljaš v namene, ki bi bili hudiču ljubi. Če pa ga uporabljaš kot sredstvo, s katerim si lahko bližje ljudem, poslušalcem, prijateljem, bi ga lahko z lahkoto imenovali tudi Božji dar, zakaj pa ne? Samo poglejte tole zadovoljno fotografijo na desni.

Jaz sem moža našla na internetu. Bogu (in internetu) hvala. :-)