Vedno so mi bili všeč ljudje, ki so nekaj dosegli, ljudje z izkušnjami, talentom in tudi ljudje, ki so do tega prišli s trdim delom, a so v svojem bistvu in obnašanju še vedno taki, kot "mali". Nič naduti, nič "presrani", ampak prijazni, topli, skromni, čeravno skoraj neopazni, v oblačilih ne najdražjih blagovnih znamk in čeravno rahlo "obarvani".

Enega nam je bilo dano poslušati dober teden dni nazaj v Portorožu na 15. Slovenski marketinški konferenci. Rene Carayol. O njem sem se razpisala tule in če ne marate marketinškega branja in vas ne zanima, kaj lepega nam je povedal in kako tisto, kar je povedal, že "živimo" na Ognjišču, naj se tole branje za vas zaključi takoj za temle smehljajem. :-) In opozarjam, tole bo dolgo. Zelo dolgo. :-)

Povedal je veliko "resnic", ki jih tako ali tako že veš oz. bolj kot veš, jih "živiš". Z Uršo sva se po predavanju kar precej pogovarjali o tem, kar je povedal in ugotovili, da sva lahko veseli, da "živiva" v podjetju, v katerem so stvari postavljene točno tako, kot govori Carayol (da boste razumeli, boste vseeno "morali" odpreti članek).

Kultura je pomembnejša od strategije in številk. RO ima dobro kulturo že od samega začetka. OK, da se razumemo, nikjer niso stvari 100%, ker je to nemogoče, a lahko sem Bogu hvaležna, da sem del organizacije, v kateri je kultura na prvem mestu. Tu ne gre (ali pač?) za obnašanje, ampak za odnose med ljudi, ki so živahni, pristni. Šef Franci, ki je okrog sebe zbiral ekipo, pravi, da mu je pri izboru pomagal tudi On tam zgoraj. "Mehki del" oz. software imamo dobro pokrit (kultura, zaposleni, timi, vizija), trdi del, kot so strategija, planiranje za naprej ... no, tu bi se dalo še kaj narediti. :-)

Funkcioniramo na točno tak način, kot pravi Carayol. "Ni važno, s kakšno izobrazbo pride človek v firmo, važno je, da ima pravi odnos do dela, da se njegov karakter dopolnjuje s "karakterjem" podjetja." Ne bom rekla, da smo na RO sami "luzerji", prav nasprotno. Smo po večini visoko izobražen kader, a vseeno imamo v svojih vrstah pisan nabor poklicev. Res je sicer, da izobraževanje (vsaj tako, uradno) za radijskega voditelja in tehnika ne obstaja, zato smo se pred mikrofonom kalili ob začetni pomoči Ide Baš in Ajde Kalan, kar sami. Franci je najprej izbral ekipo, potem smo se pa sami nekako oblikovali in si našli svoje mesto pod soncem na radiu. S spodbudo in pomočjo drugih sodelavcev, se ve! Denimo naš Alen, urednik informativnega programa, je vrtnarski tehnik (cvetličar; da ga ne bo kdo uvrstil med vrtnarje :-)). A v politiki je "strasten", ekipo pod sabo fajn "komandira" z dobro voljo, da je desk med sabo (vsaj tako je videti, notranjih razmer prav dobro ne poznam) prav lepo povezan. Isto je s sektorjem marketing (itak! V njem delamo same fejst dekline :-), ki se super razumemo) in enako med voditelji in tehniki. Tudi ko pridemo različni "sektorji" na kup, kar se zgodi najpogosteje v jedilnici (OK, še pogosteje v radijski kapeli, kjer vsak delavnik ob 12h zmolimo Angel Gospodov in desetko Rožnega venca, a tam ni priložnosti za klepet in smeh, če razumete :-)), je vedno veselo. Včasih je kar težko potem sesti za računalnik in nadaljevati tam, kjer si končal... Gotovo gre zasluga tudi našemu šefu Franciju, ki tovrstna druženja oz. praznovanja podpira. Tudi to nas povezuje - hrana :-) in dobra družba! Če ni to najboljši del dneva, ko zvonček na hodniku oznani malico ali kosilo. :-) Radio Plamen (na fotki so sodelavci, ki sodelujejo v projektu, med katerimi sta ta glavna dva Jure Sešek in Marjan Bunič, avtor komedije) je spet povezan po svoje in še bolj, ker še več časa preživi skupaj.

Zelo mi je v ušesih ostal njegov stavek: "When work is fun, things get done!" Ko je delo zabavno, so stvari narejene. Razlog za dobro voljo v naši radijski kleti je gotovo tudi to, da svoje delo opravljamo z veseljem. Imamo precej proste roke, kar spodbuja kreativnost, svoje pristope, vsak naredi po svoje najbolje, kot zmore. Ni skrbi, da bi določene stvari, postopki, naloge postale rutina, ker če, si za to kriv sam. Mislim, da lahko za večino rečem, da "radi" hodimo v službo, da tu nismo pod stresom in mislim, da je tudi to en razlog, da nam gre prav dobro. Šef nam ne stoji za vratom, ne kontrolira (OK, včasih dvigne telefon, ko mu kakšna reč dvigne pritisk, ampak to je še najhuje, kar se ti lahko zgodi :-)), vsi vemo le, kje so meje in kaj si lahko dovolimo. Šef z veseljem prepušča naloge zaposlenim in verjame, da bodo opravljene tako, kot je treba.

Iz stavka "When work is fun ..." se potem rodijo take dobre stvari, kot so Radio Plamen, radijske počitnice, ki so že 8 let pravi hit poletja za mnoge naše PROjevce in na katerih smo radijci t.i. dvorni norčki. Na takih "osebnih" dogodkih se lahko malo bolj sprostimo, eter nam namreč tega ravno ne omogoča. :-)

"Vodja naj ima ljudi rad, naj bo pozitiven zgled, naj tisto, kar reče, tudi sam naredi." Nikoli ne slišiš žal besede, če prosiš za bolniško. Nikoli te ni strah povedati za nosečnost, ker to novico vedno pospremi čestitka in veselje. Čeprav imamo uro prihoda postavljeno na 8. uro, smo kdaj bolj pozni in šef nas nikoli ne vleče za ušesa. Če moraš med službo skočiti po otroka v vrtec, ki ima vročino ali če moj sin praznuje 8. rojstni dan in bi radi imeli frej dan, ni kompliciranja. Itak vemo, kakšna je naša mesečna obveznost glede opravljenih ur in če ti ta dovoljuje frej dan, ga le najaviš šefu in ne bo te gledal postrani.

Carayol: "Tudi v časih konjukture se obnašaj tako, kot v recesiji. Zapravljaj preudarno!" Tega se držimo že odkar smo začeli z oddajanjem. Ne životarimo, ne zategujemo pasu, a vseeno vedno dobro razmislimo, kam bomo naložili tiste evre in če je nakup res nujen. Kar lahko naredimo sami, ne prosimo in plačujemo zunanjih sodelavcev. Ko smo se širili oz. ko smo dobili dodatne prostore, ker se je TV3 poslovila iz naše soseske, so fantje večino dela opravili sami. Selili, napeljali elektriko, v svojih vrstah imamo tudi "tišlarja" Miho, ki je tu in tam tudi "hišnik". Ko so akcije, stopimo skupaj in naredimo; čistimo, "kvihtamo", nosimo, pakiramo, kuhamo, pospravljamo, smo hostese, delimo promocijske zloženke, prepevamo pri maši, ko imamo radijski prenos, kolesarimo po Slomškovih poteh, lazimo ob 5h zjutraj na oddajnike... A vendar se širimo in "zapravljamo" na drugih ravneh, tistih, ki omogočajo še boljši program, boljšo slišnost, boljšo pokritost.

Kako postati in ostati kupčeva prva izbira? To je bil naslov letošnje 15. Slovenske marketinške konference. Kako to doseči? To mora biti preplet štirih Z-jev: zadovoljstvo, zaupanje, zvestoba, zaposleni.

Zadovoljstvo. Da ostaneš kupčeva ali poslušalčeva prva izbira, je v prvi vrsti imeti dober program, s katerim so poslušalci oz. jedro le teh zadovoljni. Tu poskušamo in se trudimo, vsako leto prinese nekaj sprememb. V splošnem pa je program iskren, domač, informativen, zabaven, izobraževalen in tudi tak, ki evangelizira. Smo drugačni, ker smo "katoliš" in namenjeni drugi populaciji, drugačni tudi v tem, da veliko povemo (to je tudi naš slogan). Naš glavni namen ni "rolati dobro muziko", ampak povedati več, ponuditi program z vsebino.

Zaupanje. Poslušalci zaupajo povedanim oz. slišanim informacijam, tudi tistim v naših komercialnih oddajah, zato je oglaševanje pri nas uspešno, ker se poslušalci odzovejo na oddaje in oglase, to pa je tudi razlog, da se oglaševalci vračajo in da RO lahko preživi.

Zvestoba. Verjamemo, da smo prav v zvestobi daleč pred ostalimi radijskimi postajami pri nas. Ga ni radia, ki bi imel toliko zvestih poslušalcev, kot jih imamo mi. In na to smo sila ponosni in na zvestobi bomo gradili še naprej. Imeti 15.000 PROjevcev, ki so se odločili podpirati RO tudi finančno; to ni mačji kašelj in tega se dobro zavedamo, saj kar polovica sredstev, ki nam omogoča obstoj, preživetje in tudi razvoj, prihaja iz tega vira - iz denarnic naših Prijateljev Radia Ognjišče. Z zagotovostjo lahko trdim, da smo prvi, ki smo se začeli s svojimi poslušalci srečevati na skupnih dogodkih - vsakoletni gala koncert v Cankarjevem domu, srečanja Prijateljev radia Ognjišče, 8. leto peljemo na morje morje počitnikarjev :-) - letos prvič v dveh terminih, kar bo skupaj naneslo približno 800 ljudi. Počasi počasi so tudi drugi radii začeli s tovrstnimi dogodki; Antenin zajtrk, žur Radia Center pred podelitvijo Viktorjev (kakšno naključje :-)), Hit je precej "priden" na tem področju, koncerti Radia City,... Ampak mi smo bili prvi!

Zaposleni. O tem sem danes pisala največ.

Z Uršo sva po predavanju Carayola govorili, kako "smešno" je, da ti mora neka "živina" (Carayol) prit povedat stvari, ki jih sicer že poznaš, a jih moraš slišat iz "velikih" ust, da se te dotaknejo oz. jih vzameš resno. Gotovo so mu organizatorji plačali dobre denarje, da nam je povedal te "resnice". Smešno je bilo še nekaj. Njegovemu razmeroma kratkemu predavanju (trajal je manj kot uro) je sledil enako dolg (če ne daljši) pogovor z mladeničem (mojim sošolcem s faksa). Ne mislite, da je mladenič izpraševal legendo, ampak je bilo obratno. Iz mladeniča je kar lilo morje samopromocijskih stavkov, ki jih nisva poslušali do konca. Sva šli raje ven na sonček in se strinjali, da bi bilo mnogo mnogo bolje, če bi pogovor potekal v obratno smer. Carayol namreč nima le mednarodnih izkušenj in znanja, pač pa tudi karizmo, dober, prepričljiv, a vseeno skromen nastop.

P. S. Prvi dan seminarja so razglasili tudi marketinško direktorico leta. Letos je to Tina Kumelj, direktorica marketinga iz Ljubljanskih mlekarn (foto: DMS). Mala, drobna, nevpadljiva siva miška, prijetna, tiha, a ko spregovori, iz nje leti veliko znanja, stvari so smiselne, dobro razumeš, zakaj so med tremi "sposobnicami" izbrali njo, Tino, ki je s svojim razumevanjem pomena in vloge marketinga prispevala k vedno bolj privlačni podobi Ljubljanskih mlekarn in uspela Ljubljanske mlekarne potegniti iz rdečih številk. Na okrogli mizi s tremi kandidatkami za "marketašico leta" sta bili še marketašici iz BMWja in Žita. Markantni, visoki, "spedenani" dami s samozavestnim nastopom. A midve z Uršo sva "navijali" za skromno Tino, katere delo sva poznali prek medijev in se nad njim vidno navduševali (Se spomnite krave "smutke" Meri iz oglasa za sMUthie? Pa odmevnih pokroviteljstev raznih kuharskih TV oddaj; promovirajo izdelke za kuhanje s TV, časopisnimi oglasi. Vpeljujejo nove trendi izdelke, se prilagajajo spremembam na trgu, testirajo, a določene stvari lansirajo tudi "na slepo",...). Žal nam je, da RO in LM ne najdemo načina za skupno sodelovanje. Se trudimo, predlagamo, snemamo pilotske oddaje, jingle, pa kar ne gre in ne gre ... :-( Kljub temu, da imamo poslušalce, za katere verjamemo, da cenijo slovensko kakovost in izdelke... No ja, škoda! A obupale vendarle še nismo! :-) Tina je prej delala v tržno raziskovalni agenciji Gral - Iteo, kjer veliko pomenijo številke, tudi številke o poslušanosti. Te pa nam niso najbolj na kožo pisane, čeprav mislimo, da so tisti poslušalci, ki se "izrazijo" za naše, bistveno bolj kakovostni, ker pozorno spremljajo program, kot pa poslušalci komercialnih radijskih postaj z boljšimi ciframi, ki ob oglasnem bloku zamenjajo postajo. A Carayol pravi: "Najpomembnejših stvari se ne da izmeriti." :-)

Je pa res, da so Ljubljanske mlekarne že nekaj let zapored dobre znanke naše Pustne sobotne iskrice, na kateri dobrohotno prispevajo morje Lučk, letos tudi sMUtijev in sladoleda v banjicah. Ne samo to, še svoje hostese nam posodijo! Ves denar od prodaje gre za misijone!

Tina do tegale zapisa itak nikoli ne bo prišla, pa bom vseeno napisala. Še takole, neuradno: Bravo, Tina, za nagrado in dobro delo! In hvala, ker se družimo vsaj ob Pustni iskrici. Otroci na pustovanju in tisti v misijonih (pa tudi mi, organizatorji) smo vam hvaležni!