Župnik iz naše župnije Šmartno pod Šmarno goro in tisti iz župnije Šmartno pri Litiji sta sopevca v oktetu Oremus, oktetu, ki je sestavljen samo iz duhovnikov. Ker se dobro poznata (menda!), sta se zmenila za postni "štos". Minulo nedeljo sta zamenjala župniji. Obdržala sta Šmartno, zamenjala lokaciji. Naš je šel v Šmartno pri Litiji, oni iz Šmartnega je prišel k nam pod Šmarno goro. Je bil res kar štos. In to v postnem času. Dober postni štos, pač.

Do pridige se ni zgodilo nič pretresljivega. Župnik iz Šmartnega ima bolj globok glas kot naš, bolj mogočen in tudi poudarke dela malo bolj "dramatične", da se človek kar malo zamisli nad besedami, ki jih sicer posluša iz nedelje v nedeljo in gredo marsikdaj kar mimo.

Potem pa pridiga. Hja, take pridige pa v svojih rosnih :-) skoraj 32. letih še nisem slišala. Tale tip je štoser. Ko sem ga omenila pri rednem službenem zajtrku, ki ga imamo vsak ponedeljek po sveti maši (teden namreč začnemo z mašo), so sodelavci točno vedeli, o kom govorim. Kakšne sočne prispodobe si je izmislil! Praktično znam ponoviti skoraj celo pridigo, poanto prispodob in njegovih sočnih primerov. To se res redko zgodi. Saj vedno poslušam, ampak naš župnik, ki sicer tudi krasno sklada besede skupaj, si pridigo zapiše na papir (verjetno jo sprinta :-)) in lepo, s poudarki in estetsko čudovito prebere. Njegova mimika je dostojanstvena, pogledi v ljudstvo prefinjeni, ob ravno pravem trenutku, kretnje z rokami zaplešejo po zraku takrat, ko je treba. Vse "na nivoju", kot bi rekli. Ampak vseeno ob teh krasnih besednih zvezah in metaforah človek odpluje v svoj svet in ko prideš "nazaj", ugotoviš, da si preslišal morda pomembno misel, morda celo tisto edino pomembno, ki bi se jo bilo vredno zapomniti in nesti domov, pa jo malo premlevati v tednu, ki sledi. Ti, šment, pa spet ne vem, kaj je želel povedati, tale naš župnik...

Da ne boste razumeli napak. Imamo super novega župnika. Dobili smo ga z avgustovsko pošiljko. Kljub svoji mladosti daje videz, da ima v glavi vsa kolesja na pravem mestu, da je dobra duša, zna z mladino, sila organiziran in pedanten tip, vse krasno, super truper! Se potrudi in to, kot ena povprečno sitna faranka, cenim. Nisem ena tistih zagretih, ki bi bila vključena v številne skupine, ki delujejo v župniji (pa saj mislim, da jih deluje samo enih par, kamor ne pašem :-)), zato ga srečujem le ob nedeljah. Pa občasno tudi ob ponedeljkih, ko tu in tam obišče pevsko vajo Kril in malo preveri, kaj se učimo. Hej, ampak tam je pa spet čisto drug človek. Medtem, ko ga pri maši gledamo sila pobožnega in zazrtega v Kristusa (kar je fino fajn - župnik naj bo najprej duhovnik, šele potem organiziran, gospodaren,...), je v družbi mladih čisto drug. Nasmejan mladenič, ki pove tudi kak štos, kako prigodo iz svoje mladosti (sicer jih še 30 nima :-)), se obleče kot se oblačijo mladi in ni eden tistih "zategnjenih". Pri maši se je že kdaj kaj pohecal pri oznanilih čisto na koncu. Tisto si človek še najbolj zapomni od maše. :-) Pa je te hece pred časom opustil in nam zaželi samo še prav pobožno: "Pa lepo nedeljo voščim." Prav. Tudi mi tebi, sine. :-)

Da se vrnem k minuli nedelji. Tale uvoženi župnik je med pridigo nakrohotal celo cerkev. Saj vedno rečem in se strinjam, da ljudje ne bi "smeli" hoditi k maši zaradi župnika. Tudi ne "podpiram" tistih, ki hodijo v drugo župnijo zato, ker jim domači župnik ne "sede". Verjamem v to, da moraš biti povezan z župnijo, v kateri živiš in tudi otroke navajati nanjo. Ampak vseeno mi je prav pregrešno (Bog mi odpusti!) šinila čez glavo misel, da bi pa bila pripravljena naredit kak kilometer v sosednjo župnijo, da bi tega župnika slišala še kdaj. Je že res, da bi se človek tudi potice najedel, če bi jo imel na jedilniku vsak dan. Ampak enkrat na mesec bi pa jaz kar jedla tako potico. :-) Možakar ima pač dar govora, to je dejstvo. Tule na radiu sem izvedela, da je menda celo izdal zbirko video-pridig, če sem Jožeta razumela prav. In takega daru nima vsak. Zato naj na tem mestu še enkrat poudarjam, da cenim VSAKEGA duhovnika, ne glede na to, kaj pove in koliko pove, a bere ali vpije ali poje ali se heca med pridigo, hvala Bogu, da ga imamo!

Tudi naš domači župnik je fejst dečko in fajne pridige zmontira skupaj, če jim uspeš slediti. Hej, prejšnjo nedeljo je celo pozabil "print" in nam nasul nekaj "krepkih" o zamujanju (tisto sem zamudila :-)), prejemanju obhajila, pa celo posmejal se je vmes na momente in oja, bil je sila praktičen, čisto po mojem okusu. :-)

Pri uvoženem župniku mi je bilo všeč, da je iz pridige velo tisto veselje do življenja. Ko vero potisne v vsakdan, v naše šole, na naše ulice, ko vero butne v prakso. Ko praktičnim primerom doda tudi duhovno vsebino, če jo le želiš slišati. Mi je prišla v glavo misel, ki sem jo nekje slišala, da je imel Jezus smisel za humor. Mi (vsi, razen Šmarčanov (pri Litiji) :-)) pa tega humorja enkrat na teden v nedeljo pri maši res ne vidimo in slišimo kaj dosti. Jaz ga imam pa tako rada. :-)

Fajn mi je bilo videti duhovnika, ki daje videz in posvečenega človeka in tistega realnega, ki mu duhovnost ni edina stvar, ki jo vidi in ga zanima. V pridigi, ki je edina drugačna iz nedelje v nedeljo, bi si želela več konkretnih nasvetov, kako smo lahko boljši Kristjani, manj zamerljivi, požrešni, leni, ozkogledi... Saj se da, če se hoče.

Zalotila sem se, da sem tudi druge dele maše poslušala precej bolj zavzeto, ker je imel uvoženi župnik drugačne poudarke - take, da sem se določenih besed, ki jih slišiš že tisočkrat, na novo zavedala in jih na novo razumela. Pravo razodetje, vam rečem! :-) Rada bi, da bi župniki tisto veselje, ki ga imajo v sebi in dejstvo, da so tudi čisto navadni ljudje z napakami in hobiji in slabimi razvadami vnesli v svoje nagovore. Z govorjenjem, ki ti je domače (pa sploh ni treba, da je štos, vic, smešna anekdota, da je le naravno in "iz sebe"), naredi več kot z vsemi umetelnimi metaforami, za katere se vprašaš, iz katerega rebra jih je potegnil (saj kaj pomenijo, ne razmišljaš več, ker so že ušle iz glave).

Naš domači župnik je naredil malo "revolucijo" s tiskanimi oznanili, v katerih v uvodnem nagovoru vedno doda še kako anekdoto iz njegovega življenja, na katero potem postavi še nekaj duhovnega. Mi je fajn brati uvodnike po vseh teh letih, ko so bila oznanila eno samo kvačkanje in obračanje "svetih" dobro vkup djanih besed.

Malo več humorja v cerkev, pa bi bila tudi bolj polna (ne mislim za našo, ki je prav lepo polna, ampak na splošno). Slišala sem, ko so ljudje nasmejani stali pred cerkvijo v nedeljo in malo komentirali "to čudo", uvoženega župnika. Pa mislim, da smo se vsi malo skulirali in odšli boljše volje v nedeljo, ki je bila še skoraj vsa pred nami...

Hej, župnika, dober je bil tale postni "štos". Prosimo, še kdaj. V naslednjem postnem času? :-) Do takrat bo pa čisto fajn poslušati domačega, našega dragega župnika, ki se zelo trudi na vseh ravneh.

Če bo morda tole pisanje povod, da med pridige skrije še kak hec, bravo zame. Ampak se s kislim nasmeškom zavedam, da sem premala riba v fari, da bi lahko vplivala na kaj takega. Praktično "niko i ništa", kot bi se temu reklo lepo po slovensko. Je pa res, da delam na Radiu Ognjišče, kar ni dano vsakemu. :-) In pišem blog, ha! Sem pa ziher, da nisem edina, ki bi si v cerkvi želela malo več ... Eh, pa saj že veste... Dobrega zdravega naravnega humorja, ki je po besedah uvoženega župnika tri četrtine zdravja, ne samo pol! Če ste malo bolj bledi in slabotni, ste zdaj končno izvedeli, v čem oz. kom je problem. Župnik je kriv! Nekdo pač mora bit! :-)