Ne pišem tole zato, da dobim dodaten val obsojanja ali trepljanje po rami, pišem zato, ker naju je oba z Žigom včerajšnji dogodek kar potrl, meni pa nasploh uničil sicer krasno zastavljen večer.

Našega otroka smo vzeli sabo na balet Tango za Rahmaninova. Ja, vem, grozno je to. Le kako nam je lahko to padlo na pamet? Ne zato, da bi se z njim hoteli razkazovat, ne zato, da bi ga hoteli mučit, ne zaradi pretirane ambicioznosti (češ, kmalu je treba začeti), ampak zato, ker sva želela, da gre zraven in ker sva želela tudi videti, kako se bo zadeva obnesla. Če je otrok priden, ga je lažje imeti ob sebi, kot nekomu poriniti v varstvo. Sploh pa, če mu dogodek ne škoduje.

3 mesece nazaj smo jo vzeli sabo na Radio Plamen in Maruša se je ob ogledu super zabavala; nič ni bila sitna, nič jokala, lepo je gledala v naročju in proti koncu začela malo maširat naokrog po robu dvorane. Že ko je bila stara nekaj mesecev, je bila na koncertu Kril, kjer pojem tudi sama, stala je celo na odru (so jo držali v rokah), ko so imeli nastop otroci - t. i. Mini krila. Pridna je bila ves čas. Nekajmesečno smo jo trogali na koncert Nade Žgur in skupine Alfa in Omega. Takrat je bila v slingu in ji je bila glasba prav všeč (lepo tiho je gledala, poslušala glas mojega srca in zvok dogajanja v cerkvi na Viču)...

Včeraj pa... Ker nisem vedela, kako bo zdaj, ko je punca že malo bolj gajstna, mobilna in tudi že kaj pove, sem organizatorja, s katerim sem se menila za oglaševanje na Ognjišču, prosila, če lahko dobim vstopnice na koncu vrste, da grem lahko ven, če bo Maruša moteča. Tango se začne, luč ugasne, glasba zaigra (precej naglas)... Prve tri minute je bila kot prikovana pri meni v naročju. Potem je pa že želela dol in na sprehod po stopnicah, dvakrat se je celo na kratko oglasila (ne z jokom, ampak z odločnim glasom, da pač ne bo sedela več v naročju), potem sem pa sklenila, da je zadeva zame preveč stresna. Glasna glasba, tema v dvorani (samo reflektorji na odru), za tamalo so bili to preveč moteči dejavniki. Po kakih sedmih minutah sva se počasi začeli odpravljati navzgor po stopnicah proti izhodnim vratom. Pa me ustavi med potjo navzgor (kar med predstavo) neka gospa, iz ust ji je vela sapa po alkoholu (ampak to v tem trenutku ni pomembno) in me kar konkretno ozmerjala, kaj se grem, da s tako majhnim otrokom pridem na tako predstavo, motim vse obiskovalce in celo baletno ekipo na odru. Da je to povsem neodgovorno od mene, da je otrok odločno premajhen za te stvari in naj grem že enkrat ven. Nisem se pregovarjala z njo, ker sem bila itak namenjena ven in itak v stresu še od prej, ker tamala pač ni hotela biti pri miru. Midve sva šli ven, ona nazaj v vrsto, takoj za mano je ven prišel Žiga in prevzel Marušo. Jaz sem konec prvega dela baleta (ki je sicer trajal le pol urice) potem dočakala v zadnji vrsti.

V času odmora sta me Žiga in Maruša prišla pozdravit v dvorano in povedat, da se imata prav fajn, da jima je neka prijazna gospa podarila slikanico o vesoljčkih, da se Maruša vsa vesela sprehaja po praznem in ogrooomnem predverju, šarmira hostese in hostesnike, pošilja lupčke in jim maha,...

Pa se spet na vrhu dvorane (pred izhodom), kjer smo klepetali med odmorom, prikaže ista gospa in začne z isto lekcijo še za mojega moža, ki je prej pač ni slišal. Po nekaj minutah se ji pridruži še njena prijateljica in začne zgodbo napihovat, kako je otrok motil predstavo in obiskovalce, da sta bili obe nervozni zaradi našega otroka... Jaz sem kar spreminjala barve, ker sem sicer zelo občutljiva na te stvari. V cerkvah, kjer je prisotno več otrok, se pogosto "zgražam", da pa res ni treba, da otroci jočejo in motijo ostale; da bi bilo pač prav, če jih v navalu trme nesejo ven in z njimi tam ostanejo, dokler se ne pomirijo. Tokrat so pa to isto očitali meni, nama, kljub temu, da ni otrok niti jokal, niti čebljal, niti trmaril. Tista ta druga gospa, njena prijateljica, je pripomnila, da je vedela, da ne bo mogla nemoteno spremljati baleta, takoj, ko smo mi trije stopili v dvorano... Kako smo (še enkrat!) neodgovorni in kako lahko tako majhnega otroka vlečemo na nekaj tako finega in resnega, kot je balet. Ja no, saj ima po svoje prav, ampak kako boš vedel, kako se otrok obnaša v takih situacijah, če ga ne boš nikoli vzel sabo? Zdaj vemo, da je bolje, da smo doma...

Maruša in Žiga sta se tudi drugi del predstave preigrala v preddverju in menda poslušala šušljanje o neodgovornosti staršev tudi od drugih Ljubljančanov. Tudi v preddverju. No ja... Je pa naša punčka privabila tam, v preddverju, tudi nekaj nasmehov in dobila nekaj vrnjenih poljubčkov...

Midva sva imela uničen večer, očitno tudi vsi obiskovalci baleta zaradi tistih 10 minut, ki jih je Maruša preživela v Linhartovi dvorani... V dvorani, v kateri je bilo sicer zelo veliko otrok (je bil popoldanski termin ob 17h) in ne samo smetana baletnih sladokuscev...

Zanimivo bi bilo slišati, če je bil še kdo (poleg mene in tistih dveh gospa) tako živčen zaradi naše tamale. Ker če je bil, se bom še malo sekirala in se mu na tem mestu javno iskreno opravičujem, sicer se pa ne bom več.

Midva sva (bi) dobila lekcijo tudi brez obsojanja drugih... Zdaj me pa še vi polijte s kropom besed o neodgovornosti, potem bom pa za par dni kar potihnila. :-)

P. S. Še beseda, dve o baletu. Zgodbe sicer nisem razumela (niti nisem prepričana, da je bila sploh kakšna zgodba), plesali so pa prečudovito. :-) Razbrala sem nekako, da je imel Lukas Zuschlag glavno plesno vlogo. Sploh 2. del mi je bil všeč, ko je v živo na odru baletnike in baletke spremljala zasedba Funtango. Najboljši del predstave so mi bili prikloni in aplavzi. Zaradi več razlogov...

Tole je pa utrinek iz Cankarja pred začetkom predstave v preddverju. Slaba luč, telefon, slaba slikca. Poza je pa kar šminkerska, a? Pa všeč so mi zadaj "drveče" noge. :-)