Malo za izgovor, malo pa tudi zares: imam malo ustvarjalne krize. Saj imam vedno ene tri teme v glavi, o čem bi pisala, pa kar nekako zmanjka časa (kljub temu, da hitro tipkam :-)). Malo je pa tudi razlog, da se mi ne da. Tisto začetno blogersko navdušenje je popustilo.
Po dobrem mesecu vidim, da se je število vas, rednih bralcev, nekako ustalilo pri nekaj čez sto na dan. Ni veliko, prav malo pa tudi ne. Je pa res, da se človek kar malo razvadi na "morje" klikov. Na začetku je bil moj blog oglaševan na radijski spletni strani. Takrat sem imela okrog 300, 400 klikov dnevno. Reklama je šla adijo in številka je padla. Kot sem napisala v enem od prvih zapisov, pišem zase, ne za druge, je pa visoka cifra vseeno kar dobra motivacija, da se človek vsakodnevno oglasi. :-) Pa nič zato. Je pa danes drugače dober občutek, ker veš, da tistih sto klikov pomeni okrog sto ljudi, ki so želeli brati moj zapis, ne pa zapis nekoga drugega in so se na "moji postaji" ustavili le zato, ker so se "morali" oz. je tako nastavljeno.
Menda se da videti, koliko različnih bralcev imaš. Pa rada bi se naučila, kako prilepiti zvočni posnetek. Tudi to menda osvojim in upam, da mi bo pomagal izkušeni bloger Joško. :-) Tisti Joško, ki ni objavil mojega komentarja na njegov zapis izpred par dni, v katerem ga sprašujem, kako je lahko avtor fotografije tisti, ki SPI na fotografiji. Mi je razložil, da ne spi, ampak se samo dela, da spi (me je kar malo nahrulil: "A za samosprožil'c še nisi slišala?" :-)).
No, pa imam novo temo za blog. Pretvarjanje. Kaj je samo videti, da je resnično, pa v resnici sploh ni? O tem morda kdaj drugič.
Danes se sprašujem, kako odkrita sem lahko? Koliko povedati in pri tem ne raniti drugih?
V svojih zapisih sem za marsikoga pretirano neposredna, a mislim, da s tem, ko sicer vključujem druge (svoje najbližje) v svoje zapise, s tem nikogar ne ranim. Tudi če zapišem kritično (npr. o Emi sem bila malo kritična), se vedno vprašam, a sem šla čez mejo. A če moj zapis prebere kdo, ki sem ga malo okrcala, a bi se lahko ob prebranem slabo počutil?
Mislim, da grem čez mejo kvečjemu pri sebi - sebe prikazujem (če se gledam z očmi nekoga, ki me niti slučajno ne pozna) v slabši luči, kot verjetno sem, ker marsikaj o sebi zapišem preveč... kaj pa vem... HOVDRASTO. :-) Bolj hovdrasto, kot je v resnici. Ampak to je moj problem in moj stil, kaj 'čmo.
"Vesela" sem (vem, ni najboljši izraz), da me berejo moji najbližji in morda izvejo kaj novega o osebi (meni), o kateri že tako ali tako vse vejo (mislijo, da vejo :-)). Včeraj mi je sestra, ko je prebrala moj zapis o njenem svaku, napisala: "Sestra, zdaj vidim, da si res srečno poročena." Pa bratova družina, ki je včeraj prišla na kosilo ob Žigovem RD, je tudi na tekočem, ker bere moj blog, kljub temu, da z njimi nismo tako povezani. Pa tast in tašča tudi menda večkrat izvesta kaj novega o "ta mladi". Pa Juretova mama me tudi bere, menda. Pozdrav vsem, dragi zvesti bralci! :-) Uf, to je že 10 znanih klikov. :-)
"Pogrešam" (pa ne čisto zares) eno bralko - svojo mamo, ki računalnik sicer ima, ampak ga uporabljajo le otroci za igrice, pa enkrat mesečno ji ta mala (beri: jaz) preko Klika plača položnice. Sicer je pa računalnik v njeni dnevni sobi bolj razstavni eksponat. "Pogrešam" tisto bralko, ki me vedno brez razloga hvali, kakšen dar (!!!) za pisanje sem podedovala od svojega očeta. Pa jo kar naprej "devam" nazaj, da sploh ne ve, o čem govori in da ne vem, od kod ji v glavi ta fiksna ideja o nekem "daru". Sploh zato, ker vem, da je nazadnje verjetno prebrala kak moj spis iz osnovne šole. :-)) Ah, te mame...
Potem pa kar pogumno naprej:) Bloganje je res fajn, prinese marsikaj lepega, no včasih tudi kaj manj lepega:)
Ima pa pač vsak človek svojo mejo do kam gre pri bloganju. Je pa tako, da neko pretvarjanje ni nikoli dobro oz. da bi se človek delal nekaj, kar ni.
In ja, tudi jaz redno berem tvoj blog:)