Ko sta naju dekleti, ki hodita v šolo, spraševali, kako bova praznovala Valentinovo, sva rekla, da ga ne bova, ker je to uvožen praznik, da ga le izkoristijo trgovci, da Slovenci praznujemo Gregorjevo ... Potem pa sva si rekla: saj ljubezen bi morali praznovati vsak dan. Premalokrat si v naglici poveva, da se imava rada, na ustih so prevečkrat le 'obvestila in oznanila'. Premalo vidiva pomen razumevanja, spoštovanja, prilagajanja, sprejemanja, zvestobe .... Tako da navsezadnje sva praznovala, vzela sva si nekaj trenutkov zase in se spet povrnila k izvirom. Na Gregorjevo bova pa ponovila. Pa še kdaj vmes ...
Kategorija: "Osebno"
Relativizem. Precej je dovoljeno, vsak lahko počne, kar mu paše in tudi obleče se, kot mu paše. Zavedam se, da je bistveno, kaj je v notranjosti človeka, ne kaj človek pokaže na zunaj. A zunanjost se mi ne zdi zanemarljiva. In tudi tradicija se mi ne zdi zanemarljiva. Povsem naravno in normalno se mi je zdelo, da sem bil za čas, ko je moja mama pred letom dni ležala v vežici in na pogrebu, oblečen v črno oz. temno sivo. Žaloval sem. A prav zaradi tradicije sem se odločil, da črnino obdržim eno leto. Črna barva v naši kulturi pač zaznamuje žalost. In bil sem žalosten, ker je ni bilo več. Res da me ta žalost ni preplavila, saj verjamem v večno življenje in zaupam, da je Bog usmiljen. A to sem čutil v notranjosti, zunaj pa je bila praznina. Torej, po letu dni črnino odlagam. Včeraj sem bil v rdečem puloverju in rjavih hlačah, danes nekaj podobnega. In priznati moram, da se počutim drugače. Barve spremenijo razpoloženje.
Mineva leto dni, odkar je ni več med nami. Njen spomin živi med nami, še posebej med otroki, njenimi vnukinajmi. Zelo rade gredo na njen grob, prižigajo svečke, spomnimo se je že v jutranji molitvi v avtu, pa zvečer in pri zanjo darovanih svetih mašah. Danes je ena ugotovila, da jo je Bog najbrž zato poklical k sebi, ker je rabil copatke za dojenčke, ona pa je znala tako lepo delati copatke za dojenčke ... O, da bi bil(-i) kakor otroci ...
Bil je lep dan, a prav nič posebnega se ni zgodilo. Nič kulturnega, bolj za telo je bilo. A tako bi lahko bilo tudi kakšen drug prost dan. Ne bi bilo treba prav na kulturni praznik. Pa ne da bi se ne bili z veseljem udeležili kakšne kulturne prireditve, a za kaj takega bi se morali odpeljati vsaj deset kilometrov proč. Je to potrebno? A je to kulturni praznik, da moraš kulturo iskat? Pa pravijo, da je je veliko doma in da nimamo posluha za kulturo. Na edini dan v letu, ko nam celo delati ni treba zaradi kulture, pa nič. Praznina. Kulturna praznina. Pa so prišla tudi vabila, da bi za kulturni praznik nakupovali ali da športali. OK, dela prost dan je treba izkoristit, a na tak način na kulturni praznik najbrž ne. Mogoče bo pa po novem drugače: zdaj imamo ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Mogoče dobimo slovenski državni izobraževalo-kulturno-športni praznik.
Dolgo smo jo čakali, no pa je tu. Mraz že nekaj dni pritiska, zdaj pa še sneg. Bolj za vzorec ga je, a dovolj za veselje otrok. V Preddvoru je zamrznilo tudi jezero. Tako smo se sankali in drsali :-)
Danes se mi je pokazala še druga plat zime. Majčkeno je snežilo, vozil sem 30 ali 40 km/h. Pa je precej pred mano na cesto stopil pešec. Nič ni pogledal, samo stopil je. Jaz po zavorah, pa sem kljub abs/esp samo šel naprej. Še dobro, da sem šel počasi in da je bil on precej pred mano. Zgodba se je ponovila čez nekaj metrov :-( In sem ravno slišal po radiu, da bo policija ta teden preverjala, kako vidni so pešci: če nosijo kresničke itd. Pa si mislim: naj pogleda še, kako hodijo čez cesto. Še posebej, ko je sneg ...