... Volčji potok smo preživeli čudovito popoldne s prijatelji. Videli smo nekaj žuželk in moskih velikanov ter za vzorec tulipanov, največ časa smo se seveda sukali okoli otroškega igrišča. Štiri ure so minile kot bi trenil.
Kategorija: "Osebno"
V dela prostih dnevih se tudi pri nas doma kaj premakne. Danes smo bolj kot praznik cenili dela prost dan in uživali v prelepem počitniškem vremenskem paketu. V polčasu prekopavanja še zadnjih gredic na vrtu pred hišo je prišlo na vrsto postavljanje trampolina. Kar naenkrat sem imel tri pomočnice, ki so prej kar nekako potihinile. Zelo hitro smo postavili najbolj obiskano igračo in najboljšo investicijo za otroke v naši družini. Potem se je začela igra, njenih fantazijskih razsežnosti kmalu nisem več sledil. So mi pa ob tem hodile po glavi misli, ki jih je v torkov Naš komentar vključila kolegica Mateja: Če otrok vidi, da se starši znamo odpovedati, lažje tudi sam sprejme odpoved. Brez odpovedi je normalno življenje tako ali tako nemogoče. Spomnim se, ko mi je rekel nek ozdravljeni odvisnik, da nihče ne more vedeti, ali bo njegov otrok odvisnik ali ne, lahko pa veliko stori v smeri, da ne bi bil. Kaj na primer, sem ga vprašala. Pa mi je odgovoril: „Če je otrok v avtu žejen, mu ne ustavi na prvi bencinski črpalki, ampak naj malo počaka, naj se nauči potrpeti. Današnji čas je pač tak, da nam je vse prehitro dosegljivo in tega se moramo izogibati.“
Spet smo vandrali :-) Nocoj sem bil z večjima puncama v ljubljanskem Koloseju. Naš radio je organiziral medijsko premiero filma Zrcalce, zrcalce. Zgodba o Sneguljčici in sedmih palčkih je nekoliko spremenjena postavljena na filmska platna. Ne gre za risanko, ampak za pravi igrani film. Meni je bil všeč, dobro odigrano, na koncu je Sneguljčica oz. Lily Collins (hči Phila Collinsa) čudovito zapela. Uživala je tudi starejša hči, mlajšo je bilo nekoliko strah. Opazil sem, da je bilo nekoliko strah tudi druge mlajše otroke (manj kot 7 let). Film je res ves čas nekoliko mračoben, v naprotju s pravljico je tu v ospredju zlobna kraljica (odlično jo odigra Julia Roberts, glas ji posodi Nataša Barbara Gračner). Nič kaj prijazni sprva niso videti niti palčki. Do prave barvitosti pride na koncu, na poroki. Konec dober, vse dobro. Dobro je bilo tudi to, da je bilo na predstavi toliko mladih družin, s toliko (majhnimi in velikimi) otroki. To je to, to je naše poslušalstvo.
Pred nekaj tedni smo 'spodaj' prvič skupaj gledali kviz Moja Slovenija. Še posebej je potegnil dekleti. Všeč sta jima bile igre, ki so prepletene z noto slovenstva in naše države, všeč jima je bil Mario, prav tako Nina, Boris pa ne. Potem smo še nekajkrat gledali in vedno navijali za modre. Manca si je zaželela, da bi bila tudi v studiu. Klik ali dva na spletni strani oddaje in že smo na dom dobili vstopnice za snemanje. Navdušenje je bilo veliko, skoraj vsakemu, ki sta ga srečali, sta pripovedovali o tem. In danes smo se odpeljali na televizijo, v veliko hišo z velikim studiem. Duhovito nas je zabaval animator, nato so prišli gostje z Mariem in snemanje se je začelo. Vse je potekalo gladko in tekoče ter po dveh urah v studiu smo z zanimivo izkušnjo zapustili televizijsko hišo. V soboto pa bomo gledali, če so nas kamere ob robu modre tribune za Mariem in tik pod glasbenim odrom tudi ujele v objektiv.
Tiho in skoraj neopazno je v nedeljo minila za naš medij pomembna obletnica. 15. aprila leta 1997, pred 15-imi leti, smo kot prva radijska postaja v Sloveniji začeli neprekinjeno oddajati naš program prek interneta. Takrat me niti še ni bilo, a se te obletnice veselim predvsem zato, ker pripravljam program za Slovence po svetu, ki jim internetna povezava z domovino in z večkrat drugačnim pogledom na dogajanje doma veliko pomeni. Medijska slika se je v petnajstih letih spremenila. Dan danes prek interneta oddaja (skoraj) vsaka radijska postaja in tudi uporabnost internetnega radija se iz leta v leto spreminja, v korist uporabniku seveda. Mi pa ta obletnica ne da miru, da si ne bi postavil vprašanja kako in kam pluje naša radijska barka. Ne bi rad, da bi obstala, ampak želim si, da bi se nas stalno držala mladostna zagnanost (prvih let) in bi nas gnala naprej k novim izzivom. Da začetna zagnanost mine, ni nič presenetljivega. A hudo je, če se z njo sprijazniš in si ne upaš priznati: Ne zmorem več, ne znam ... ter ne dovoliš svežemu vetru navdušenih za skupno idejo v jadra.