V dela prostih dnevih se tudi pri nas doma kaj premakne. Danes smo bolj kot praznik cenili dela prost dan in uživali v prelepem počitniškem vremenskem paketu. V polčasu prekopavanja še zadnjih gredic na vrtu pred hišo je prišlo na vrsto postavljanje trampolina. Kar naenkrat sem imel tri pomočnice, ki so prej kar nekako potihinile. Zelo hitro smo postavili najbolj obiskano igračo in najboljšo investicijo za otroke v naši družini. Potem se je začela igra, njenih fantazijskih razsežnosti kmalu nisem več sledil. So mi pa ob tem hodile po glavi misli, ki jih je v torkov Naš komentar vključila kolegica Mateja: Če otrok vidi, da se starši znamo odpovedati, lažje tudi sam sprejme odpoved. Brez odpovedi je normalno življenje tako ali tako nemogoče. Spomnim se, ko mi je rekel nek ozdravljeni odvisnik, da nihče ne more vedeti, ali bo njegov otrok odvisnik ali ne, lahko pa veliko stori v smeri, da ne bi bil. Kaj na primer, sem ga vprašala. Pa mi je odgovoril: „Če je otrok v avtu žejen, mu ne ustavi na prvi bencinski črpalki, ampak naj malo počaka, naj se nauči potrpeti. Današnji čas je pač tak, da nam je vse prehitro dosegljivo in tega se moramo izogibati.“