Matjažev blog

Nekako tak občutek sem dobil po današnjem 'klicarjenju' na občino Radlje ob Dravi. Želel sem dobiti izjavo župana, saj je tudi v tej občini pustošilo nedeljsko neurje. Kraj oz. občino imamo tudi dobro pokrito z našim signalom in ljudje radi slišijo tudi novice s svojega kraja. Torej, na občino sem prvič klical malo po 10. uri. Potem sem dooooolgo čakal, a ker ni bilo povratnega klica, šel v akcijo po 13.30. Zadnja poskusa sta bila kmalu po 14.00. Kakšni so bili občinski odgovori:

To ni bil edini in osamljen primer in ne želim s tem kakor koli očrniti radeljskega župana. Želim le pokazati, kakšno je naše delo in želim, da bi dobili občutek, kako je z iskanjem informacij in resnice ter koliko truda vložimo, ko pripravljamo oddaje in prispevke. Tako smo torej danes poročali v informativni oddaji:

Severovzhodni del Slovenije je včeraj popoldne zajelo neurje z naliv in sunki vetra. Toča in veter sta poškodovala več stanovanjskih hiš, meteorna voda je zalila kletne prostore, zemeljski plaz pa je zasul cesto Vuhred - Ribnica na Pohorju. Prispevek Matjaža Merljaka.

Za nami je avanturistično nedeljsko popoldne. Spoznali smo, kako hitro se lahko v gorah vreme spremeni. Dobili smo povabili in pri kosilu sklenili, da se mu odzovemo. Vožnja na Jezersko, potem pa pot pod noge k prijateljem na Jenkovo planino. Takoj po prihodu se je vreme sfižilo. Najprej oblaki, pa grmenje v daljavi, ob prvih kapljah smo jo kar popihali nazaj. A prekmalu. Kmalu je namreč začelo močneje deževati, zagrmelo je in začela je padati toča. Sicer je bila velika le kot droben grah, a čutili smo vsako kroglico. K sreči pošiljka ni bila dolgotrajna in smo srečno prišli do izhodišča. Ko je Karničarjev Davo zagledal našo desetmesečnico v nahrbniku, je pokomentiral: U, imate pa že zgodaj trdo vzgojo :-)

Najprej sva iskala cilj, nato načrtovala in usklajevala datume glede na moj urnik, na urnik varušk in na vreme, nazadnje sva se v četrtek, 26. julija, le odpeljala na samo najino potovanje. Kolesarila sva že dvakrat in ker nama je všeč, sva tudi tokrat v avto naložila kolesi in opremo za dvodnevno bivanje.

Cilj vožnje z avtom je bil Lienz na vzhodnem Tirolskem v Avstriji. Tam sva kolesi dala na vlak (vozovica za osebo s kolesom 13,30 evra) in izstopila v kraju Toblach/Dobbiaco v Italiji. Leži na dobrih 1200 m nad morjem in klima je temu primerna. Tam se začne Dravska kolesarska pot - Drauradweg, ki pelje vse do Maribora.

Ta prva etapa je zelo zložna, najnjo gre v bistvu lahko vsak. Dobrih 50 km se namreč samo spuščaš. Skoraj nobenega poganjanja pedal, nobenih vzponov, samo sedenje in uživanje v čudovitih pogledih. Najbrž je tudi zato tako popularna, saj sva takorekoč sredi tedna srečala zelo veliko kolesarjev. Sploh družin je bilo veliko. Otroci so bodisi vozili sami, bodisi so bili v prikolicah. No, slednje so imeli tudi za prevoz prtljage ali psov.

Ob poti je tudi tovarna napolitank Loacker, kjer je bil postanek obvezen. Urejena so številna počivališča. Zanimivo je bilo tudi tisto pri tovarni Wella, kjer so postavili tudi križ in dodali napis Jaz sem pot, resnica in življenje (Jn 14, 6) in besede sv. Janeza Boska: Tudi delo je molitev.

Po dobrih treh urah vožnje sva prišla na izhodišče, v Lienz, kjer sva poiskala prenočišče in si mesto seveda tudi malo ogledala. A preveč ne, ker kljub temu, da sva med kolesarjenjem samo sedela in zelo malo poganjala, je postelja kar klicala ...

Se nadaljuje ...

Premišljujem ob današnjem poročanju o 'izgonu' nadškofa Urana. Ne vem, če si je želel tako stvar, ko je svojemu sorodniku dovolil napisati o sebi v župnijska oznanila. Res je, da se ljudje sprašujemo kaj, zakaj, kako ... in v tem primeru ne dobimo odgovorov, ki bi nas zadovoljili. A vem, da so v življenju stvari, ki jih moramo spremeniti in stvari, ki jih moramo sprejeti in velika milost je, da znamo razlikovati med njimi. Za kakšno stvar gre v tem primeru? Kako na to gleda nadškof? Je sprejel, se je s tem sprijaznil? Gre za krivico? Gre tu za pokorščino in poslušnost? Pustimo času čas, resnica bo slej ko prej prišla na dan in predvsem molimo za g. nadškofa. Če pa je mogoče žrtev koga drugega, pa tudi zanj.

Komaj smo prišli z dopusta, že smo šli na novo vandranje. V trgu na vzhodu naše lepe države je potekalo 34. srečanje poslušalcev. Še posebej mamljiva je bila vožnja z vlakom. Res je bilo treba vstati zgodaj, saj je kompozicija iz Kranja odpeljala že ob 6.30, a je bila vožnja prijetna. Na cilj smo prišli malo po deveti, saj vlak na poti ni imel nobenih postaj, le v Ljubljani, ko je pobral polovico potnikov. Vseh nas je bilo 250. Kako je bilo v Rogatcu, si lahko preberete tu. Čeprav je bilo vreme malo slabše, saj so iz oblakov prihajale tudi dežne kaplje, je bilo v redu - boljše, kot če bi bilo zelo vroče. Kraj je zelo simpatičen, ljudje pa zelo gostoljubni in prijazni. Še posebej zanimiv je bil obisk Muzeja na prostem, ker so prikazali tudi številne stare običaje. Puncam je bila všeč delavnica izdelave zapestnic iz ličja, meni pa so bile všeč žulike. Kaj so to, je povedala Brigita Božičko.

Več prispevkov, ki so nastali v Rogatcu, je objavil urednik v oddaji PRO.

Če ne bi bilo srečanja, najbrž še nekaj čase ne bi videl zanimivega Rogatca  ...