Premišljujem ob današnjem poročanju o 'izgonu' nadškofa Urana. Ne vem, če si je želel tako stvar, ko je svojemu sorodniku dovolil napisati o sebi v župnijska oznanila. Res je, da se ljudje sprašujemo kaj, zakaj, kako ... in v tem primeru ne dobimo odgovorov, ki bi nas zadovoljili. A vem, da so v življenju stvari, ki jih moramo spremeniti in stvari, ki jih moramo sprejeti in velika milost je, da znamo razlikovati med njimi. Za kakšno stvar gre v tem primeru? Kako na to gleda nadškof? Je sprejel, se je s tem sprijaznil? Gre za krivico? Gre tu za pokorščino in poslušnost? Pustimo času čas, resnica bo slej ko prej prišla na dan in predvsem molimo za g. nadškofa. Če pa je mogoče žrtev koga drugega, pa tudi zanj.