Matjažev blog

Med spomini pravkar končanega tedna bo tudi obisk kulturnega hrama. V Prešernovem gledališču v Kranju sva si z ženo ogledala svežo predstavo Dvom. Spodbudo je dal sodelavec Jože, ki je o njej že pisal na svojem blogu. Gre za dramo, ki se  dotika dveh aktualnih tematik: spolne zlorabe v katoliški Cerkvi in jemanje dobrega imena brez oprijemljivih dokazov. O prvem slišimo v glavnem v zadnjih letih, zgodba pa je postavljena v let0 1964. O drugempa najbrž ne bi našli prvega arhivskega zapisa. Zanimiva je relacija med duhovnikom in redovnicama. Ena je ujeta v pravila, red, disciplino, druga polna idealov in želja. Žal ji jih prva, ki je njena predstojnica, zatira v kali.  Vsekakor gre za odlično zgodbo (avtor si je prislužil Pulitzerjevo nagrado), za odlične dialoge, ki jih igralci podajajo na perfekten način, za odlično minimalistično sceno ... Drama odpira vrsto vprašanj in ne daje odgovorov, a je povod za razmišljanje.

Pestro je bilo nadaljevanje četrtka (med drugim finaliziranje člankov in fotografij za novo revijo PRO) vse do zaključka na Brezjah. Tam sva s sestro Nikolino še predzadnjič letos in predzadnjič sploh snemala recepte za kuharsko rubriko. No, zaradi kontaktnih oddaj se bom na Brezje še vračal. Tudi zaradi fotografiranja, saj bodo njeni recepti še naprej objavljeni v reviji Ognjišče. Tokrat pa sem fotografiral figovo salamo. Njen recept bo v božični reviji PRO, ki bo izšla v začetku decembra.

Na pokopališča hodim že vrsto let. Zadnje leto in pol obiskujem grob pokojne mame, že več kot trideset let očetov grob. Včasih grem samo hitro na grob pomolit in prižgat svečko, včasih se pomudim dlje časa. Premišljujem in molim. Obiščem tudi grobove bližnjih, sorodnikov, znancev ... Vedno z zanimanjem gledam na nagrobnike. Nas kranjskem pokopališču počiva tudi eden od ljubljanski škofov, pa urednik telefonskega imenika, na pokopališču, kjer počiva moj oče, je pokopan tudi znan slikar in duhovnik, pa tudi po vsem svetu znan glasbenik ... Nagovarjamo pa me stavki, ki jih ljudje dodajo ob navedbe imen in datumov. Zato sem ob prazniku vseh svetih pripravil posebno oddajo.

Februarja sem srečal znanca, ki je izžareval močno vero. Prvič sem videl tako upanje v Jezusa in moč njegovega ozdravljanja. Od takrat se nisva srečala. Zato me je kot strela z jasnega zadela novica o smrti njrgove 11-letne hčere. Bili smo na kratkem dopustu. Hotel sem ga klicati, a nisem zbral poguma. Telegram mi sploh ni pri srcu. Poslal sem mu sms: Dragi ..., odkar sem izvedel, da je Bog k sebi vzel ..., so moje molitve in prošnje uglašene zanjo, zate in vse domače. Poskušam se postavit v vašo kožo, a ne gre. Izgubil sem že očeta in mamo, a to presega moje občutke. Ne znam si razložiti, zakaj in kako. A vem, da se nič na svetu ne zgodi brez Njegove privolitve. On tudi pravi: Pridite k meni vsi, ki vam je težko, jaz vas bom poživil - dal moč, voljo, upanje ... Danes sem bil na mladem grobu, polnem belega cvetja, belih sveč ...

Saj jih ne srečam veliko, a so res zanimivi ljudje. Jamrajo, da nimajo za kruh, da bi šli na pico, ko jim posodiš denar, ti ga vrnejo z zamudo ... imajo pa LCD televizor, hišni kino, hodijo na počitnice na tuje, pa avto ... Občutek dobivam, da v bistvu imajo, a igrajo, da nimajo in se bojijo priznati, da imajo. Kdo jih ovira pri tem, da bi bili svobodni? Če delaš, je jasno, da tudi zaslužiš. Če veliko delaš, je logično, da več zaslužiš. Če nimaš potreb (otrok ...), je logično, da manj porabiš in ti več ostane za luksuz. Pa kaj bi skrivali in se delali reveže ...