Februarja sem srečal znanca, ki je izžareval močno vero. Prvič sem videl tako upanje v Jezusa in moč njegovega ozdravljanja. Od takrat se nisva srečala. Zato me je kot strela z jasnega zadela novica o smrti njrgove 11-letne hčere. Bili smo na kratkem dopustu. Hotel sem ga klicati, a nisem zbral poguma. Telegram mi sploh ni pri srcu. Poslal sem mu sms: Dragi ..., odkar sem izvedel, da je Bog k sebi vzel ..., so moje molitve in prošnje uglašene zanjo, zate in vse domače. Poskušam se postavit v vašo kožo, a ne gre. Izgubil sem že očeta in mamo, a to presega moje občutke. Ne znam si razložiti, zakaj in kako. A vem, da se nič na svetu ne zgodi brez Njegove privolitve. On tudi pravi: Pridite k meni vsi, ki vam je težko, jaz vas bom poživil - dal moč, voljo, upanje ... Danes sem bil na mladem grobu, polnem belega cvetja, belih sveč ...