Matjažev blog

Praznik se je začel z jutranjo sveto mašo v radijski kapeli. Daroval jo je Gregor Kunej. Poudaril je pomen približevanja h Kristusu po Mariji tudi ko je težko in pridejo težave. Praznično se je nadaljevalo popoldne, saj smo z otroki šli nabirat mah za jaslice. Hitro zapadli sneg nam je povzročil skrbi, da bomo letos brez mahu. Razmišljal sem že o puščavi ter da bomo posejali več žita kot običajno. Zdaj to ne bo potrebno. Na bližnjem hribu je sneg že toliko pobralo, da se je dalo nabrati kar lepo količino zelene podloge za jaslice. Praznik pa mi je zaznamovala tudi novica s sosednje Hrvaške. Bi midva imela toliko moč in poguma, če bi se to zgodilo?

.

Zadnjih nekaj dni je minilo kot blisk. Nocoj sem si vzel čas in dobro premislil, kaj se je sploh zgodilo, s kom sem bil, kje in kdaj ... in s kom ne, koliko imam neodgovorjenih klicev ... Take koncentracije dogodkov in obveznosti že dolgo ne. Od četrtka do nedelje zvečer sem neprestano gledal na uro: mi bo uspelo narediti do roka. Za nameček smo bili pa doma še brez elektrike, ko se je začrtan urnik začel podirati. Ne vem kako, ampak uspelo mi je. Hvala Bogu za potrpežljivo družino in fleksibilno službo. Danes sem se še bolj sestavljal skupaj, jutri pa znova v normalne tirnice.

Večkrat sem ga videl maševati v naši in drugih župnijah. Pritegnil me je, ker je pri tem izžareval veselje, skoraj vsakič dodal še kaj zanimivega, kaj hecnega. Pred nekaj leti je bil glavni maševalec pri križu na vrhu Storžiča. Takrat jih je imel že osemdeset. Letos je biseromašnik. Odločil sem se, da z njim naredim intervju za oddajo Naš gost. Ko sem se pripravljal nanj, mi je zborovodkinja dala njegovo knjigo spominov. Z zanimanjem sem jo prebral in z veliki pričakovanji odšel na snemanje na Trstenik, kjer biva v domu za bolne sobrate. Ko sem povedal, kateri dan imam namen priti, je moral pogledati na koledar, če ima kakšno obveznost. In jo je imel, zato sva morala kar določiti uro snemanja. Skoraj ni dneva, da ne bi kam še. Pomagat na kakšno župnijo, se razume. Bil je zanimiv sogovornik. Zelo bistro je odgovarjal na vprašanja, nikoli se ni izgubil ali odtaval. Z dobrim občutkom sem odšel domov. Posnetku pogovora ste lahko prisluhnili v današnji oddaji Naš gost. Več...

... kako izgledajo dolgi zimski večeri. Nikoli si mi niso zdeli kaj posebni - ob prižgani(h) luči(eh) smo se lahko igrali, ustvarjali, kuhali, pospravljali, delali ... Danes pa je ob 4-ih in 15 minut popoldne zmanjkalo elektrike. Luči so kar naenkrat svetile precej slabše, nato ugasnile. Elektrika se je vrnila šele po petih urah. Nismo jo dočakali, saj smo šli precej prej že v posteljo. Nič se namreč ni dalo početi. Otroci so se že igrali ob sveči, a so se pritoževali, da nič oz. slabo vidijo. Bili so spodaj pri tašči, ki ima štedilnik na drva. Naši radiatorji so bili namreč mrzli. Tudi večerjali smo spodaj, ker imajo štedilnik na plin. Naša lepa steklokeramična plošča je bila hladna. Pri nas sta delovala le tranzistor na baterije in mobilni telefon. Ja, včasih so morali biti res dolgi ti zimski večeri brez svetlobe. Dojel sem še, kako so se včasih morali razveseliti, ko se je dan po zimskem enakonočju začel daljšati.

Zadnje dni se bil kar zasut z delom. Najhuje je bilo, ko sem en dan zaspal za dve uri. Ko sem se zbudil in začel premišljevati o obveznostih in dolžnostih, so se zadeve podirale kot hišica iz kart. In potem je k temu prišlo še kup drugih stvari ... Usedel sem se in globoko zadihal ter domov sporočil, da me kar nekaj časa še ne bo. Sicer pa sem si zadnje dni vzel kar precej časa za pripravo na intervjuje. Delal sem nove in do zdaj neznane stvari. Po končanih snemanjih oz. oddajah sem čutil posebno zadovoljstvo. Dobro je bilo namreč opravljeno, vedel sem, kam in kako naj usmerjam pogovor in kaj želim od gostov ter od njih zahtevane izjave tudi dobil. Ja, res je priprava terjala nekaj več časa, a občutek (in tudi rezultat) je pokazal, da se to splača.