Še ena stvar je v zvezi z našo mokroto. Vsak dan slišimo o propadih podjetij. Na drugi strani so pa podjetja, ki ne propadajo. Daleč od tega. Vse več jih je in uspešna so. V mislih imam bare. Take in drugačne, tako ali drugače poimenovane: 'kafiči', kavarnice, pubi ... Svež primer. Ob poti med domom in radiem so v nekem križišču lep čas gradili. Izgledalo je kot manjša hiša. Zdelo se mi je čudno, da pustijo graditi, saj zmanjšuje preglednost križišča. A zdaj se je izkazalo, da je tam bar. Ni odprt dolgo, a vsakič je precej ljudi pred in v njem. Dopoldne, popoldne in zvečer. Takih primerov je nebroj. Verjamem, da kdo tja zaide tudi zaradi krize, v kateri smo, da so tam mnogi, ki nimajo dela, a očitno imajo ljudje še denar in zadnje cente porabljajo za pijačo.
Prometni strokovnjaki večkrat rečejo, da smo 'moker narod' - da nas pijača, alkoholna seveda, spremlja od rojstva do smrti ter da se to pozna v prometu. Žal, prehudo pozna. Nazdravljamo novorojencu, pa potem vsem stopnjam vmes (rojstni dnevi, obhajilo, birma, matura, služba, poroka ...) do pogreba. Če se le da, na obisk nesemo steklenico vina. Nič koliko steklenic vina sem dobil na raznih povezovanjih. Pa bi bil dosti bolj vesel enega ananasa ali kakšne čokolade, recimo. Da ne omenjam, kako človeka včasih silijo z alkoholom in rečejo, da nisi za družbo, če ga ne zvrneš šilce za dobrodošlico in slovo, vmes pa kakšen kozarec rdečega ali pa piva. Ne, ni mi do tega in pika. Pa četudi se komu zdim čuden.
Sploh si nisem predstavljal, koliko je 'živih mrličev', o katerih sem pisal pred dnevi. Na prvi pogled ne izgledajo taki, a ko hočeš z njimi sodelovati, obstaneš pred težkim in debelim betonom s sidrom dva kilometra pod površjem. Groza. In stanje se jim ne zdi nič grozno ali neprimerno. Saj nikomur nič nočejo, nič slabega niso storili, zagrešili. A, saj ni problem le, da je narobe, če nekaj slabega narediš. Hudo narobe je tudi, če ne storiš dobrega, ko bi ga lahko in ga moral.
Konec prejšnjega meseca sem pisal: Sem pa toliko bolj vesel, ko vidim mladega človeka, ki ni apatičen, ampak išče, raziskuje, pokaže zanimanje ... in se ob tem uči, izpopolnjuje, gradi, nabira izkušnje. Danes sem ga spet srečal (tega mladega, namreč) in razmišljal o tem, kako grozno je, ko se človek 'zabubi' oz. ugnezdi in se ne premakne nikamor. Počuti se v redu, opravlja svoje obveznosti, življenje mu v varnem zavetju teče naprej. V bistvu se mu tako zdi, ne vidi pa, da drsi, da ne napreduje, da se nič ne izboljša. Udobnost in strah po spremembi ga skoraj zapečatita. Včasih pomisli na napredek, a ostane le pri misli. Strah, da bi izgubil varno zatočišče, da bi se morda opekel, opraskal, urezal ... ga ne premakne z mrtve točke. Živi, čeprav je dejansko mrtev. Živ mrlič.
So stvari in dogodki, ki odprejo stare rane. Ena takih je mamina smrt. Odprlo jo je vklesano njeno ime na nagrobniku.
V rokovnik pišem s tehničnim svinčnikom in marsikaj, marsikdaj zbrišem in popravim. Nič kolikokrat uporabim vračalko na računalniški tipkovnici. Tudi na natisnjeni strani včasih potegnem z edigsom oz. belilom. Kar pa je vklesano v kamen, tega ne morem kar popravit, zradirati in na novo napisati. Ostane za zmeraj. Za večno(st).