Konec prejšnjega meseca sem pisal: Sem pa toliko bolj vesel, ko vidim mladega človeka, ki ni apatičen, ampak išče, raziskuje, pokaže zanimanje ... in se ob tem uči, izpopolnjuje, gradi, nabira izkušnje. Danes sem ga spet srečal (tega mladega, namreč) in razmišljal o tem, kako grozno je, ko se človek 'zabubi' oz. ugnezdi in se ne premakne nikamor. Počuti se v redu, opravlja svoje obveznosti, življenje mu v varnem zavetju teče naprej. V bistvu se mu tako zdi, ne vidi pa, da drsi, da ne napreduje, da se nič ne izboljša. Udobnost in strah po spremembi ga skoraj zapečatita. Včasih pomisli na napredek, a ostane le pri misli. Strah, da bi izgubil varno zatočišče, da bi se morda opekel, opraskal, urezal ... ga ne premakne z mrtve točke. Živi, čeprav je dejansko mrtev. Živ mrlič.