Za zmeraj
So stvari in dogodki, ki odprejo stare rane. Ena takih je mamina smrt. Odprlo jo je vklesano njeno ime na nagrobniku.
V rokovnik pišem s tehničnim svinčnikom in marsikaj, marsikdaj zbrišem in popravim. Nič kolikokrat uporabim vračalko na računalniški tipkovnici. Tudi na natisnjeni strani včasih potegnem z edigsom oz. belilom. Kar pa je vklesano v kamen, tega ne morem kar popravit, zradirati in na novo napisati. Ostane za zmeraj. Za večno(st).
2 komentarjev
Komentar from: metoda [Obiskovalec]
Matjaž, v tem prehodnem času je tako vse minljivo. Nekaj premine prej, drugo kasneje. In vklesani kamen nas nenehno opominja o tej minljivosti. Zakaj? Da se vsak trenutek zavemo kako dragoceno je, ker smo še tukaj in nam Gospod vedno znova ponuja priložnost, da ga preživimo njemu všečno. Izrekam ti iskreno sožalje - jaz hodim pred kamen že celih štiriinštiredeset let in me ob vsakem obisku vse bolj greje hvaležnost, da sva z mamo bili skupaj, čeprav le za kratek čas - ali pa neskončno dolgo - saj je dragoceno to, da sva bili skupaj.Naši dragi, tam na drugi strani so že doma, mi pa smo še popotniki tukaj in zdaj in se grejemo ob misli, da prav zato, ker so oni že doma, nismo nikoli sami.
Mir s teboj!
Komentar from: matjazm [Član]
Hvala, Metoda.
Mir s teboj!
Form is loading...