Matjažev blog

K pogovoru za oddajo Naš gost sem povabil Nadjo Jarc, dobitnico Kristalnega mikrofona za leto 2011. Njen glas spremlja številne televizijske dokumentarne filme, vedno pa me spomni tudi na novoletni koncert z Dunaja, ki ga je vrsto let komentirala. V oddaji sva se dotaknila tudi zanimivosti in anekdot pri živem delu pred mikrofonom.

Rekli so mi, da njen glas kljubuje času. Res je. Tudi ona sama mu. Še vedno študira in se za veliko stvari zanima. Na fotografiji se vidi, da ji je v oči zelo močno padel tudi iPad, s katerega sem bral vprašanja :-)

Komaj verjamem, da tole pišem v miru. Naj obrazložim: naložil sem si delo (obdelava pogovora za jutrišnjo oddajo) in ga opravil v manj časa, kot sem si ga zanj odmeril. Ponavadi si naložim preveč, seveda gledano v časovnem okviru. In potem hitim oz. lepše povedano 'furjam', včasih se dobesedno lovim in čas tudi. Delam napake in potem gre čas še za odpravljanje teh. Kdo bi rekel: organizacija. Ja, res. A kaj, ko pa nisem povsem svojega časa in dela gospodar. Pametovat je lahko, biti v drugih čevljih pa ne. Nek pater mi je že večkrat položil na srce, da je treba narediti selekcijo: kaj je treba narediti, kaj je nujno treba narediti in kaj je res nujno treba narediti. In to slednje je res potrebno, ostalo ne. Saj se kar trudim živeti po tem in ko mi uspe, mi je lepo. A življenje je realna upodobitev idealnega. Drama, ne komedija. Niso najboljše glavne vloge, cenjene so dobro odigrane stranske vloge.

Komaj, komaj sem prišel domov. Megla je bila na nekaterih odsekih taka, da sem komaj videl rob ceste in naslednjo črtico na sredi ceste. Skoraj mi je postalo slabo in mi šlo na bruhanje. Še dobro, da je bilo tako le kratek čas. In še dobro, da sem se zjutraj naužil sonca.

Sedem dni po zahvalni nedelji poslušamo priliko o talentih. Vsakič znova mi daje misliti. Kakšna faca je On, da nam toliko zaupa, da v nas toliko vloži in upa, da bomo talente - sposobnosti - našli in potem iz njih tudi kaj naredili. Ni lahko, ne prvo, ne drugo. In ne pravijo zaman: Komur se veliko da, se od njega tudi veliko pričakuje. Še dobro, da je On usmiljen in je, kljub naši nezvesrobi, On zvest.

Na minulo zahvalno nedeljo se nisem zahvalil za to, da imam vozniško dovoljenje in avto, ter da lahko hitro pridem od doma do radia in nazaj. Kar sem pozabil, sem zdaj popravil. Včeraj in danes sem bil namreč nekako primoran uporabiti javni prevoz: vlak, medkrajevni in mestni avtobus. Groza! Včeraj sem do doma porabil dve uri, danes do radia eno uro in četrt. Z avtom pridem v 25-30 minutah. Pa slišim, da hočejo spremeniti naše potovalne navade. Ja, seveda. Naj raje spremenijo sistem javnega prevoza: frekvenco, hitrost, usklajenost ... pa tudi cene.