Mineva leto dni, odkar je ni več med nami. Njen spomin živi med nami, še posebej med otroki, njenimi vnukinajmi. Zelo rade gredo na njen grob, prižigajo svečke, spomnimo se je že v jutranji molitvi v avtu, pa zvečer in pri zanjo darovanih svetih mašah. Danes je ena ugotovila, da jo je Bog najbrž zato poklical k sebi, ker je rabil copatke za dojenčke, ona pa je znala tako lepo delati copatke za dojenčke ... O, da bi bil(-i) kakor otroci ...
Bil je lep dan, a prav nič posebnega se ni zgodilo. Nič kulturnega, bolj za telo je bilo. A tako bi lahko bilo tudi kakšen drug prost dan. Ne bi bilo treba prav na kulturni praznik. Pa ne da bi se ne bili z veseljem udeležili kakšne kulturne prireditve, a za kaj takega bi se morali odpeljati vsaj deset kilometrov proč. Je to potrebno? A je to kulturni praznik, da moraš kulturo iskat? Pa pravijo, da je je veliko doma in da nimamo posluha za kulturo. Na edini dan v letu, ko nam celo delati ni treba zaradi kulture, pa nič. Praznina. Kulturna praznina. Pa so prišla tudi vabila, da bi za kulturni praznik nakupovali ali da športali. OK, dela prost dan je treba izkoristit, a na tak način na kulturni praznik najbrž ne. Mogoče bo pa po novem drugače: zdaj imamo ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Mogoče dobimo slovenski državni izobraževalo-kulturno-športni praznik.
Danes se mi je pokazala še druga plat zime. Majčkeno je snežilo, vozil sem 30 ali 40 km/h. Pa je precej pred mano na cesto stopil pešec. Nič ni pogledal, samo stopil je. Jaz po zavorah, pa sem kljub abs/esp samo šel naprej. Še dobro, da sem šel počasi in da je bil on precej pred mano. Zgodba se je ponovila čez nekaj metrov :-( In sem ravno slišal po radiu, da bo policija ta teden preverjala, kako vidni so pešci: če nosijo kresničke itd. Pa si mislim: naj pogleda še, kako hodijo čez cesto. Še posebej, ko je sneg ...
To, da se čudeži dogajajo, verjamem. Veliko majhnih doživim večkrat. Čudež, ki se je zgodil te dni, pa je večji. Pred štirinajstimi dnevi je bil M. prvič pri meni. Bil je pred rokom za popravi izpit iz matematike za lanski letnik in me je prišel prosit, če bi mu malo razložil. Prav veliko se mu ni svitalo, to je priznal tudi sam. Poskušal sem mu po najboljših močeh razložit od osnov naprej in mu pomagat. Precejkrat sva se v tem času dobila, tudi po dvakrat na dan. Videl sem, da ga je stvar zagrabila in je začel razumevati in da bi vsaj dve lahko pisal, če le ne bi bil površen in bi se zmotil pri kakšnem minusu ali krajšanju ali ... Na dan izpita sem prosil Svetega Duha za razsvetljenje, mir in jasnost. Tudi njegovi bližnji so ga priporočili Njemu in Njej ... M. je izpit naredil, in sicer z oceno pet (5) ter tako postal eden najboljših v razredu :-) Neverjetno. Od veselja se mu smeji, meni pa tudi. Čudež!
O, joj, kako žal mi je, da moram to priznati za moje Sveto pismo. Na nočno omarico sem si ga dal, da ga bom kdaj pa kdaj zvečer vzel v roke in ob kakšni misli premišljeval in zaspal. Pa ostaja zaprto. Utrujenost me premaga. A Sveto pismo berem elektronsko. Naročil sem se na dnevno božjo besedo po elektronski pošti, naloženega imam na mobilcu, berem ga tudi na tablici. Kljub temu, da me vsak dan 'zasuje' toliko besed, se potrudim narediti prost kanal za Boga, da pride do mene in da dobim moči za vsakodnevne preiskušnje. Brez tega ne bi šlo.