Matjažev blog

Za mano je celodnevno poročanje iz Vipave. Bilo je pestro, nekoliko težko, a zelo prijetno. Gostitelji na Škofijski gimnaziji Vipava so se zelo izkazali, bilo so čudoviti, prijazni, ustrežljivi ... Ga. Tatjana Božič je skupaj zbrala dijake, ki so v več javljanjih predstavili pestro življenje na šoli in tudi v dijaškem domu. To je zelo pestro. Pomislil sem na moja srednješolska leta, ko se ni dogajalo nič. V objektiv nas je ujel tehnik Izidor Šček, od leve proti desni: radijska kolegica, voditeljica Nataša Ličen, 'moja konkretnost' in dijaka Miha in Veronika, ki sta bila sovoditelja večernega koncerta.  Še link na novico.

V teh dneh, ko smo z družino zelo veliko skupaj, premišljujem, kako čas beži in kako hitro otroci rastejo. Malo me je zaneslo naprej, v čas, ko bodo odrasli in bodo šli od doma. Saj vem, da je še daleč in Bog daj, da bi do tega prišlo, da bi doživeli zdravi. Premišljeval sem, kako bo takrat ... In ob tem sem pomislil, kako mi je bilo, ko sta radijsko družino v pol leta zapustila sodelavca. Razloga: novi izzivi in možnost stalne zaposlitve. Kakor sem se z obema veselil nove življenjske etape, mi je bilo obakrat tudi hudo. Ker smo majhen kolektiv, se drug na drugega nekako navežemo, včasih se spletejo prijateljske vezi. Ko nekdo odide, nastane praznina. Težko mi je bilo, da nista dobila možnosti, da bi ostala. A mogoče je za kaj dobro tako. Bog je Bog presenečenj, ne smemo si dovoliti, da bi omejevalni Njegovo čudoviti delovanje.

Jeseni sem blogu nadel zimsko obleko, no pa od zime ni bilo nič oz. bolj malo. Zdaj je čas, da se zima poslovi in pride kaj bolj barvitega.

Ponavadi sem jaz v vlogi tistega, ki ljudi sprašuje in snema intervjuje. Tokrat pa sem bil v nasprotni vlogi. Dva dneva nazaj se je najavila novinarka, ki bo za lokalni časopis predstavila našo družino. Z ženo nisva pomišljala, ali bi pristala ali ne, čeprav sva se potem dva dneva spraševala, kako bo. V naprej namreč nisva dobila nobenih vprašanj. Premišljeval sem, kako se počutijo moji intervjuvanci, kadar naredim podobno. No, intervju je zdaj za nami, pred tem še intenzivno fotografiranje. Zanimiva izkušnja, še posebej zanimivo pa bo prebrati, kaj bo novinarka sestavila. Med obiskom si je namreč zabeležila le nekaj podatkov: imena in starost otrok, kje delava in kaj ... Malo je pobrskala po dnevnikih, ki jih za hčere piše žena ... Vprašala je, če sva načrtovala toliko otrok in ali bova imela še kakšnega ... Tako enostavno, midva pa v takem strahu.

Tisti, ki dela z drugimi, je v nevarnosti da pregori. Vidi veliko dela, težav in nerešenih razmer, a lahko le malo naredi. Takat se je dobro spomniti na Jezusa. Tudi v njegovem času je bilo veliko težav, bolnih in ranjenih. Ali je ozdravil vse? Če me spomin ne vara, ne. Čudno? Mogoče, a hotel je tudi nam, v današnjem času povedati, da ni pomembna količina, ampak globina dejanj. Alber Schweitzer, evangeličanski pastor in zdravnik, pa je dejal: Kar moreš ti storiti, je le kaplja v morje, a ta kaplja more dati okus vsemu tvojemu življenju.
(To je le nekaj misli, ki jih je v pogovoru, ki sem ga danes snemal povedal p. Milan Bizant, predstojnik jezuitov. V celoti ga bomo predvajali 20. marca v oddaji Gradimo odprto družbo.)