Matjažev blog

Bo treba narediti malo inventure, a zdi se mi, da so čisto prehitro minile in smo bili manj skupaj kot sicer. Je bilo krivo napačno načrtovanje prostih dnevov? Prejšnja leta sem imel dva tedna dopusta v juliju, letos pa šele na koncu avgusta. No, julija sem bil prost en teden, a to je tako kmalu minilo. Kakor koli, konca počitnic in začetka pouka sem malo tudi vesel. Letos sva namreč dovolila, da so bili otroci med počitnicami dlje pokonci. In tako so 'šli' najini večeri, skupni trenutki za pogovor in za starševska opravila. Da ne bo pomote: pregledovanje različnih papirjev in dokumentov, za urejanje in arhiviranje ... ;) Zadnji sončen počitniški dan smo šli na bazen, ki ga bodo tudi sicer v nedeljo zaprli. Letos so imeli dobrodošlo novost: knjižnico na bazenu. Knjige si je bilo možno izposoditi na zaupanje in jih nato vrniti. Sam nisem nikoli šel česa iskat (le zakaj ne?), dekleta pa in vedno so kaj našle. Zanimiva ideja!

Avgust je definitivno vroč mesec. Ne le zaradi poletnih temperatur, ampak kot kaže tudi zaradi novinarskih tem. V teh dneh nas mediji 'grejejo' z upokojenim kardinalom Rodetom in njegovim domnevnim očetovstvom. Neverjetno se mi zdi, da je zgodbo na prvi strani prinesel najbolj 'resen' dnevnik v državi. Pograbili so jo vsi in tekmujejo, kdo bo prvi povedal več oz. resnico. OK Ampak, a se spomnimo, kaj je bilo avgusta pred dvema letoma? Afera 'predsednik in ljubica'. In takrat predsednik oz. njegov kabineta nista odločno zavrnila govoric, ampak jih nista komentirala. Ker so govorice, nič o tem ali so točne ... Zgodba je potihnila. Takrat so rekli, da nimamo pravice prskati po njegovem zasebnem življenju. A zdaj pa imamo? Nekaj mesecev kasneje se je zgodila afera Dimic. Nihče ni šel kopat po govoricah, da imata Simona Dimic in Borut Pahor otroka in da jo je zato ščitil. Zasebna stvar. OK Prav zanima me, ali bo Delo v prihodnjih tednih načelo omenjeni zgodbi, saj sta Tuerk in Pahor predsedniška kandidata. To bi morali preveriti preden bodo volitve in bo eden ali drugi imenovan na visok položaj. Kdo bi to lahko bolje raziskal kot Dejan Karba, Delov novinar, ki stremi za resnico, ne za ekskluzivo. Leta 2008 je v intervjuju namreč dejal: Vedno, ko sem pred težko preizkušnjo, se obrnem na Boga. Ko grem, denimo, na intervju, prosim Boga, da blagoslovi tudi tisto osebo, s katero imam pogovor, da bi se pogovarjala v resnici. Trudim se, da podajam sliko takšno, kakršna je v resnici. Res zaradi tega nimaš »ekskluzive«, imaš pa resnico. Ugotovil sem, da prav resnica ustvarja eksluzivno sama po sebi in si sama utira pot. Ne verjamen,da se je v štirih letih spremenil. Na slabše se ne bi smel.

Velikokrat molim za otroke, da bi izbrali pravo pot v življenju, da bi jo našli in spoznali ter se na njej uresničili. Morda se zdi trapasto, a razmišljam tudi, kakšen bo naš odnos čez trideset, štirideset ali več let. Bom zmogel dati otrokom in njihovim partnerjem drugačno izkušnjo, kot sem/smo je deležen/ni jaz/mi? Kaj bo z nama z ženo, ko bodo otroci odrasli in odšli? Bo kdo skrbel za naju na stara leta? Pozitiven znak sem dobil včeraj, ko smo bili na obisku. 76-letni oče oz. mož je bolan, ne more govorit, hodit, žena ga hrani in vozi naokrog z vozičkom. Opazoval sem naše otroke. Nič jih ni bilo strah, ni jim bilo nerodno pomagat tej gospe. Tekmovale so, katera ga bo vozila, katera mu bo dala zdravila ... Nobenega odpora, samo sočutje in pomoč. Toplo mi je pri srcu.

Zadeva 'Osebne izkaznice otrok' se je dobro končala. Na dopust smo torej šli in se imeli zelo, zelo dobro. Nemara tudi zato, ker sem bil mobilno in elektronsko odklopljen. Telefon se namreč ni hotel povezati v želeno hrvaško mobilno omrežje, zato sem enkrat na dan šel do najvišje točke letovišča, kjer je lovilo slovensko mobilno omrežje (od meje smo bili oddaljeni kakih 20 km). Preveril sem sms-e, morebitne zgrešene klice, če je bil signal dober, tudi koga poklical in to je bilo to. Nobenih mailov. Nobenega večkratdnevnega pogledovanja na ekran telefona ... Sprva je bilo malo nenavadno, proti koncu pa vse bolj fino. Dosti težje sem živel brez ure, ki se ji je sredi dopusta strgal pašček ...

Ko mi gre kaj narobe, se najprej skušam pomirit. Potem je večja verjetnost, da se bom iz problema uspešneje izmotal in morda tudi hitreje. Nato poskušam najti dobro plat situacije. Ne razmišljam, kako hudo je, ker se je zgodilo, ampak kako hudo bi bilo, če bi se zgodila najbolj slaba verzija dogodka. In si mislim: nekdo je moral imeti prste vmes :-)
Za mano je 'nor' dan. Zjutraj sem ugotovil, da nimamo otroških osebnih izkaznic. Večurno iskanje na mogočih in nemogočih krajih niso obrodili sadu. Tudi priprošnja k sv. Antonu Padovanskemu ni bila uspešna (si mislim, da je stvar tako 'zavožena', da ni pomoči). Treba je bilo naročiti nove, še prej iti k fotografu. Denarnica je tanjša za debelih sto evrov, načrti, ki sem jih imel v službi pred dopustom, so le pičlo uresničeni. Človek bi kar znorel, a nič ne pomaga. Ob vsem, kar se je dogodilo, sem bil le hvaležen, da se je zgodilo danes in ne v soboto, ko gremo zjutraj na pot ... Imeli bi pokvarjen vikend in pred torkom z našo potjo na tuje ne bi bilo nič.