Še dobro da ...
Ko mi gre kaj narobe, se najprej skušam pomirit. Potem je večja verjetnost, da se bom iz problema uspešneje izmotal in morda tudi hitreje. Nato poskušam najti dobro plat situacije. Ne razmišljam, kako hudo je, ker se je zgodilo, ampak kako hudo bi bilo, če bi se zgodila najbolj slaba verzija dogodka. In si mislim: nekdo je moral imeti prste vmes :-)
Za mano je 'nor' dan. Zjutraj sem ugotovil, da nimamo otroških osebnih izkaznic. Večurno iskanje na mogočih in nemogočih krajih niso obrodili sadu. Tudi priprošnja k sv. Antonu Padovanskemu ni bila uspešna (si mislim, da je stvar tako 'zavožena', da ni pomoči). Treba je bilo naročiti nove, še prej iti k fotografu. Denarnica je tanjša za debelih sto evrov, načrti, ki sem jih imel v službi pred dopustom, so le pičlo uresničeni. Človek bi kar znorel, a nič ne pomaga. Ob vsem, kar se je dogodilo, sem bil le hvaležen, da se je zgodilo danes in ne v soboto, ko gremo zjutraj na pot ... Imeli bi pokvarjen vikend in pred torkom z našo potjo na tuje ne bi bilo nič.
No feedback yet
Form is loading...