Četrtek in petek sem preživel med slovenskimi novinarji iz sveta in Slovenije. Svetovni slovenski kongres je zanje pripravil prvo strokovno konferenco. In zakaj sem tam tudi jaz? Ocenili so, da je priprava oddaje Slovencem po svetu in domovini SSD novinarsko delo. No, meni se ne zdi. Ne počutim se novinar. To nisem nikoli bil, tega nisem nikoli študiral. Leta 2001 so mi na radiu (po štirih letih) rekli, da ni dovolj samo branje poročil, vremena, cest in napovedovanje glasbe. Treba bo še kaj bolj resnega delat. In zaupali so mi oddajo SSD. Vržen v morje sem moral začet plavat in plavam že enajsto leto. Počutim se kot nekega obrtnika, ki pripravlja izdelke za radijski program in spletno stran ... Pa to - skrb za rojake - je samo ena 'proizvodna linija'. No, po slišanem ljudje, tudi strokovnjaki v Sloveniji, to delo dobro sprejemajo in ocenjujejo ;) Jaz sem vesel, da sem lahko v pomoč rojakom pri tem, da postanejo njihove zgodbe in njihovi dogodki slišni in vidni v domovini. Vesel sem vseh sodelavcev po svetu. Z nekaterimi sem se tudi srečal in utrdil povezave. Tudi sicer je bilo na konferenci slišati veliko zanimivega in koristnega. Še posebej me je navdušil zadnji predavatelj, Peter Schibli, www.swissinfo.ch. Govoril je podobi, kot bi jo medij moral imeti danes. Če je (še) nima, se mu piše konec. A o tem morda kdaj drugič ...
Tole je za nocojšnjo Glasbo z znamko napisal Boštjan iz Celja: Življenje je res nekaj lepega, tudi če kdaj padeš, je tako lep občutek, ko se pobereš. Če si kdaj v temi, veš da jo bo premagala svetloba. Ko je kdaj tvoja pot ozka in strma, veš da vodi k srečnemu cilju ... Totalno se strinjam s to mislijo, naj bo za vse, ki jih kdaj premoti pesimizem in pozabijo, kako lepo je živeti!
V Mariboru na Slomškovo nedeljo. Ne bi šel, če bi radijci ne imeli programa pred mašo. Pa ne, da me Slomšek ne vleče, pa ne, da me slovesnosti ne veselijo. Ampak nedeljsko popoldne je za družino :-) (Majhnim) Otrokom dolge slovesnosti, pri katerih se zanje nič ne dogaja, niso ravno ljube. Zato je pač bilo tako, da v Mariboru ni bilo veliko družin z (majhnimi) otroki. To pač ni bilo srečanje zanje. Če je kdo računal nanje, se je uštel. Slovesnost je bila sicer lepa, doživeta, v lepem okolju, tekoča (če odštejemo nuncijevo zamudo) ... a za določen krog ljudi. Če so bili včasih ljudje veseli, da so bila taka srečanja in da so lahko prišli skupaj, zdaj ni več tako. Zdaj je treba imeti razlog, človek se mora najti v programu, nekaj mora tam dobiti (seveda tudi dati), a more biti pisan njemu na kožo. Če smo že med tednom tako razbiti zaradi služb in drugih dejavnosti, je vsaj vikend (kadar je prost) čas, ki ga moramo preživeti skupaj - če želimo preživeti in ostati skupaj. Več fotografij.
V minulih dneh so me poti vodile tudi mimo nekaterih industrijskih prodajaln. Nisem mogel drugače, kot da sem zavil vanje in malo primerjal cene. Bil sem v prodajalnah Fructal in Mlinotest v Ajdovščini ter Ljubljanske mlekarne v Ljubljani.
Nekaj primerov (cena v ind. prodajalni/cena v običajni trgovini):
-sok v tetrapaku Pingo, okus jagoda (0,25/0,38)
-sirup Malina (2,40/3,98),
-1 kg sira Jošt (4,57/9,88),
-maslo (1,73/2,29),
-polžki št. 26 (0,69/1,41),
-sirovi kapeleti 400 g (2,59/3,06) ...
Torej, (precej) ceneje je in tak postanek ob poti lahko prihrani nekaj evrov. No, tudi če potrebuješ več stvari, se splača tudi posebej zapeljati do teh prodajaln. Poleg že omenjenih so še: Eta v Kamniku, Union v Ljubljani, Dana v Mirni, Žito v Lescah ... Več o njih
Velikokrat se mi zgodi, da se zjutraj namesto v spalnici zbudim na kavču v dnevni sobi. Še dobro, da je dober in se na njem tudi odlično spi :-) Ne, nič ni narobe v najinem zakonu. Gre za povsem naraven pojav ... Najmlajša hči spi v najini spalnici in tako večerni zakonski pogovori, branje knjig in pisanje e-pošte potekajo na kavču. In med tem najinim ritualom eden od naju zaspi. Dan pač zahteva svoje. Po službi in skupnem družinskem popoldnevu o nespečnosti ni ne sluha ne duha.