Velikokrat se mi zgodi, da se zjutraj namesto v spalnici zbudim na kavču v dnevni sobi. Še dobro, da je dober in se na njem tudi odlično spi :-) Ne, nič ni narobe v najinem zakonu. Gre za povsem naraven pojav ... Najmlajša hči spi v najini spalnici in tako večerni zakonski pogovori, branje knjig in pisanje e-pošte potekajo na kavču. In med tem najinim ritualom eden od naju zaspi. Dan pač zahteva svoje. Po službi in skupnem družinskem popoldnevu o nespečnosti ni ne sluha ne duha.

Včeraj sem imel službeni maraton. Zjutraj na Brezje, kjer sva s sestro najprej snemala rubrike in nato še imela kontaktno oddajo. Po kratkem predahu na gorenjskem soncu pa v studio v Ljubljani, kjer sem bil popoldanski voditelj od treh do desetih. Čeprav je bilo delavnih več kot dvanajst ur, je minilo kot bi trenil. Zvečer sva tako preletela dan: premišljevala koliko sva prejela in koliko dala, se zahvalila za mojo botro, ki je pazila na enega od najinih sončkov, za taščo, ki je pazila na najmlajšo, pa se veselila skupne igre naših in sosedovih otrok malo tu, malo tam. Le z vsemi temi je bil ponedeljek dober dan. Najinim otrokom predvsem dajeva skrb, pozornost, toplino, od njih prejemava bližino, hvaležnost, zaupanje ... Prejemava od sorodnikov, ki pa tudi zahtevajo svoje ;-)