Prvomajske počitnice so zaključene. Nekateri načrti so sicer padli v vodo (tudi dobesedno), a z malo spretnosti in prilagajanja smo dobro prišli skozi. Zdaj je pred nami še zadnjih 35 šolskih dni. Finiš. Razveseljujejo me vse daljša jutra in večeri, prijetne temperature, popki, cvetovi (ne tudi cvetni prah) in prvi sadovi zemlje.
Dragi Gospod, že nekaj dni razmišljam o stavku, ki sem ga na praznik dela slišal pri maši. Ne spomnim se celotnega berila, niti evangelija, v mislih mi odzvanja le en stavek: Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3, 23) Saj veš, da sem vedno (tega je več kot pol življenja) v delo, kakršno koli je že bilo, vložil vse svoje znanje in moči in sposobnosti. In tega mi nikoli ni bilo žal. Do nedavnega. Namreč: ko sem vlagal vse svoje znanje in moči in sposobnosti, je to terjalo tudi in predvsem čas. Zato ga je zmanjkovalo za bližnje, zame, Zate. Ne dolgo tega si mi na precej nenavaden, trd in krut način dal spoznati, da to ni to. Da opravičevanje za pomanjkanje časa na račun popolnosti opravljenega dela ni pravo. Da popolnost ni nad časom. Da je čas bolj pomemben. Tudi zato, ker je tako zelo povezan z denarjem. Občutki po opravljenih delih so za zdaj še bolj mešani, a časovno razkošje mi paše :-) Lahko noč, Gospod.
Lepo nedeljo smo izkoristili za izlet v Žiri, kjer so potekali slovenski klekljarski dnevi. Popestril jih je tudi vojaški spektakel, bitka na Rupnikovi liniji. Na obrobju kraja so letos že drugič zapored prikazali spopad med nemškimi silami in starojugoslovansko vojsko Kraljevine Jugoslavije. Šlo je za podoben boj, kot je bil leta 1941 in je trajal šest ur. Sodelujoči so bili oblečeni v verne replike uniform tistega časa, sodelovala so originalna vozila iz tistega časa. Šlo je za ponazoritev topniškega obstreljevanja kot tudi spopad pehote. Stvar se mi je zdela zelo zanimiva, dobro pripravljena in organizirana. Tudi za otroke je bilo to svojevrstno doživetje.
V zadnjih dneh je bila pravičnost velikokrat v mojih mislih. Pa nisem le razmišljal o pravičnosti, poskušal sem sprejemati nepravičnost (ker razumeti je nisem mogel), trpel z bližnjimi, ki so bili bičani zaradi nepravičnosti, iskal poti iz nepravičnosti, včasih skoraj obupaval zaradi krivic iz nepravičnosti, iskal okolja za nove temelje ... oh, kaj bi o vsem, med drugim sem tudi zanemarjal ta blog. Danes mi je kot naročen v roke prišel komentar Branka Cestnika v aktualni številki tednika Družina, kjer med drugim piše tudi o pravičnosti. Nekaj njegovih misli me je opogumilo:
Ko je prizadeta pravičnost, je prizadeto vse. Klic po pravici je star, prastar. Lahko rečemo, da nas je krivica bolela, pravica pa zdravila, še preden smo postali homo sapiens.
Raziskovalci možganov trdijo, da kadar delujemo pravično, je aktiven najstarejši del naših možganov, tisti, ki ga imamo skupnega s plazilci.
V pravičnosti, ki je globoko v nas in ki drži pokonci družbo, je naša obsodba in naše upanje. Pravičnost je tako blizu in tako nujna, da ne more ne imeti učinka.
Težko se je bilo upreti vabilu na Festival Čokolade, ki je ta konec tedna potekal v Radovljici. V današnjem dopoldnevu smo tako razvajali burbončice, okušali to in ono. Nobenega prenajedanja, le okušanje in uživanje v dobrotah. Ob taki priložnosti človek ugotovi, kaj vse se da iz čokolade narediti in oblikovati ter da je čokolada veliko, veliko več kot take in drugačne ploščice v (diskotnih in drugih) trgovinah, ker za malo denarja dobiš tudi malo muzike.
