V zadnjih dneh je bila pravičnost velikokrat v mojih mislih. Pa nisem le razmišljal o pravičnosti, poskušal sem sprejemati nepravičnost (ker razumeti je nisem mogel), trpel z bližnjimi, ki so bili bičani zaradi nepravičnosti, iskal poti iz nepravičnosti, včasih skoraj obupaval zaradi krivic iz nepravičnosti, iskal okolja za nove temelje ... oh, kaj bi o vsem, med drugim sem tudi zanemarjal ta blog. Danes mi je kot naročen v roke prišel komentar Branka Cestnika v aktualni številki tednika Družina, kjer med drugim piše tudi o pravičnosti. Nekaj njegovih misli me je opogumilo:

Ko je prizadeta pravičnost, je prizadeto vse. Klic po pravici je star, prastar. Lahko rečemo, da nas je krivica bolela, pravica pa zdravila, še preden smo postali homo sapiens.

Raziskovalci možganov trdijo, da kadar delujemo pravično, je aktiven najstarejši del naših možganov, tisti, ki ga imamo skupnega s plazilci.

V pravičnosti, ki je globoko v nas in ki drži pokonci družbo, je naša obsodba in naše upanje. Pravičnost je tako blizu in tako nujna, da ne more ne imeti učinka.