Dragi Gospod, že nekaj dni razmišljam o stavku, ki sem ga na praznik dela slišal pri maši. Ne spomnim se celotnega berila, niti evangelija, v mislih mi odzvanja le en stavek: Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3, 23) Saj veš, da sem vedno (tega je več kot pol življenja) v delo, kakršno koli je že bilo, vložil vse svoje znanje in moči in sposobnosti. In tega mi nikoli ni bilo žal. Do nedavnega. Namreč: ko sem vlagal vse svoje znanje in moči in sposobnosti, je to terjalo tudi in predvsem čas. Zato ga je zmanjkovalo za bližnje, zame, Zate. Ne dolgo tega si mi na precej nenavaden, trd in krut način dal spoznati, da to ni to. Da opravičevanje za pomanjkanje časa na račun popolnosti opravljenega dela ni pravo. Da popolnost ni nad časom. Da je čas bolj pomemben. Tudi zato, ker je tako zelo povezan z denarjem. Občutki po opravljenih delih so za zdaj še bolj mešani, a časovno razkošje mi paše :-) Lahko noč, Gospod.