Matjažev blog

V teh vročih dneh sem večkrat pomislil na zimo in razmišljal, je bolje sedaj ali bo potem. Pred leti mi je bila zima bolj všeč, kajti takrat se lahko oblečeš in se pogreješ. Težje se mi je zdelo poleti, ko daš že skoraj vse s sebe, pa ti je še vedno vroče. No, zdaj mi poletje prija, vročina mi ni več neprijetna. A včasih, kot je denimo bi te dni, je pa res že preveč ... Za dodatno vročino v naši kuhinji je poskrbela priprava 'ozimnice'. Pred leti je je bilo manj, zdaj pa upamo, da bo tole zdržalo čim dlje v leto 2014 :-)

Na prvo nedeljo v avgustu tradicionalno poteka Romanje treh Slovenij na Svete Višarje. Spremljam ga že več kot deset let, zadnjih nekaj let sem del poti (od Mojstrane do Žabnic) poromal s kolesom, letos, ob 25. jubileju romanj, sem se odločil za peš vzpon. Ker sem malo zamudil dogovorjeno uro za odhod skupine, ki je ob kapelicah ob poti molila križev pot, sem malo pospešil korak. A skupine ni bilo od nikjer. Ujel sem Heleno in Blaža, ki sta prav tako lovila skupino. To smo nato počeli skupaj ob prijetnem kramljanju. Skupine nismo ujeli, smo pa srečno v dobrih dveh urah prišli do vrha. Občutek je bil enkraten. Prvi vzpon na Svete Višarje je bil lep in uspešen, zapomnil si ga bom pa tudi po žuljih :-)

Kako dragocena sta dneva z nekom, ki ga imaš neizmerno rad. Biti sam z njim, tako kot pred leti na začetku skupne poti. Takrat se spet zaveš zakaj, kako in čemu. To v naglem ritmu vsakdanjika kar malo pozabiš. Letos naj je pot vodila iz Beljaka v Ziljsko dolino do Šmohorja. Pot je na začetku zelo slabo označena. Do Bistrice na Zilji (fotografija spodaj levo) sva večkrat zašla in naredila ker nekaj obvozov. Nato se zadeve uredijo. Po 70 km nama je prijalo sesti na vlak in se vrniti na izhodišče. Tam so v teh dneh praznovali žegnanje (Kirchstag). Letošnja veselica je bila jubilejna 70.. Tudi drugače bi najbrž bila posebno doživetje. Še posebej videti njihovo narodno zavest, že pri mladih, ki so prav ponosno praznovali v njihovih nošah oz. tradicionalnih oblačilih. Ker sva spala v središču mesta, je bila drugi dan pot krajša (35 km). Kar nama lani ni uspelo, je letos: obkrožiti Osojsko jezero in obiskati Mutca Osojskega. Priporočava za družine, zelo lepa in urejena pot z možnostjo različnih postankov. Pika na i je skok v jezero.

In potem, ko prideš domov, šokantne novice iz Vatikana oz. Ljubljane in Maribora ...

Svetovni dan mladih v Riu je bil močan dogodek. Navzočnost papeža in njegove misli prav tako. Odmevale bodo še dolgo. Papež je v pridigi med prvim srečanjem z mladimi na Copacabani poudaril, da je treba 'dodati Kristusa' v naša življenja. Treba ga je postaviti v središče življenja. To in ne materialne stvari je edina pot, ki vodi v bogato življenje. “Komu želite biti podobni? Želite biti podobni Pilatu, ki ni imel poguma, da bi šel proti toku, da bi rešil Jezusovo življenje, in si je namesto tega umil roke. Dragi prijatelji, Kristusov križ nas uči biti podobni Simonu iz Cirene, ki je Jezusu pomagal nesti težak križ.« Papež je mladim dejal, da zlo, trpljenje in celo smrt nimajo zadnje besede, saj Jezus daje upanje in življenje. Pojasnil je, da je križ, ki je bil simbol sovraštva in poraza, postal simbol zmage in ljubezni.

V govoru ob drugi priložnosti je papež mladim zastavil zelo konkretno vprašanje, kako živijo svojo krščansko vero: »Ali v svojem srcu težim k temu, da grem iz ene skrajnosti v drugo? Ali odgovorim Bogu in nato satanu? Ali iščemo Božje seme, medtem ko zalivamo trnje in plevel, ki rastejo v našem srcu. Razmislite o tem in odgovorite v tišini!« Papež je nato spregovoril o posebni metafori. Glede na to, da je nogomet v Braziliji nacionalna strast, je papež mladim dejal, da bi morali trenirati svojo vero tako kot nogometaši trenirajo svoje sposobnosti. Nagrada je veliko večja kot zmaga na svetovnem prvenstvu. Papež je mladim tudi dejal, da bi morali dejavno graditi pravo krščansko družbo, saj ne morejo dopustiti, da bi življenje šlo mimo njih. “Spodbujam vas, da ste protagonisti sprememb. Še naprej presegajte apatijo in ponujajte krščanski odgovor političnim in družbenim sporom, ki so realnost v različnih delih sveta. Spodbujam vas, da gradite prihodnost. Naredite boljši svet. Ne glejte na življenje od daleč. Živite ga. Jezus ni stal na balkonu, vključil se je. Sledite Jezusovemu zgledu.«

Čeprav že enajst let živim drugje, v srcu nosim svojo rojstno župnijo in po možnostih spremljam njen utrip, saj sem v njej preživljal odločilna leta odraščanja. V teh dneh zelo mislim na moje rojake, tamkajšnje župljane, ki so doživeli težko preiskušnjo. Tudi zame je bil velik šok izvedeti, da župnik župnijo po enajstih letih zapušča, ker mu srce bolj gori za neko drugo osebo in ne več za Boga. Zapušča duhovniški stan.
Molim za rojake, še posebej za vse župnijske sodelavce, da bi jim ta preiskušnja ne omajala vere, ampak jo poglobila in ukoreninila v Kristusa, ne v kako človeško osebo. Naključje ali pa ne, da je do tega prišlo v letu vere.
To preiskušnjo hkrati doživljam kot veličino Boga, ki daje človeku svobodno voljo in ga na tem svetu ne kaznuje za odpad od obljub, ki jih je dal Njemu ali pa drugim ljudem.
Mislim tudi na nadškofa, ki mu je ob izgubi srčnega in predanega župnika gotovo težko in na njegove duhovniške prijatelje, ki mu so gotovo poskušali naliti čistega vina, a mimo njegove svobodne volje niso mogli.
Te preiskušnje ne razumem, poskušam jo sprejeti, saj smo vsi krvavi pod kožo. Težko bo. Treba bo še molit za svetost duhovnikov. Ob tem nisem izgubil zaupanja v duhovnike. Veliko je svetih zgledov med njimi.
Dragi ex-župnik Mitja, Bog naj Vam bo naklonjen!