Kako dragocena sta dneva z nekom, ki ga imaš neizmerno rad. Biti sam z njim, tako kot pred leti na začetku skupne poti. Takrat se spet zaveš zakaj, kako in čemu. To v naglem ritmu vsakdanjika kar malo pozabiš. Letos naj je pot vodila iz Beljaka v Ziljsko dolino do Šmohorja. Pot je na začetku zelo slabo označena. Do Bistrice na Zilji (fotografija spodaj levo) sva večkrat zašla in naredila ker nekaj obvozov. Nato se zadeve uredijo. Po 70 km nama je prijalo sesti na vlak in se vrniti na izhodišče. Tam so v teh dneh praznovali žegnanje (Kirchstag). Letošnja veselica je bila jubilejna 70.. Tudi drugače bi najbrž bila posebno doživetje. Še posebej videti njihovo narodno zavest, že pri mladih, ki so prav ponosno praznovali v njihovih nošah oz. tradicionalnih oblačilih. Ker sva spala v središču mesta, je bila drugi dan pot krajša (35 km). Kar nama lani ni uspelo, je letos: obkrožiti Osojsko jezero in obiskati Mutca Osojskega. Priporočava za družine, zelo lepa in urejena pot z možnostjo različnih postankov. Pika na i je skok v jezero.

In potem, ko prideš domov, šokantne novice iz Vatikana oz. Ljubljane in Maribora ...