Čeprav že enajst let živim drugje, v srcu nosim svojo rojstno župnijo in po možnostih spremljam njen utrip, saj sem v njej preživljal odločilna leta odraščanja. V teh dneh zelo mislim na moje rojake, tamkajšnje župljane, ki so doživeli težko preiskušnjo. Tudi zame je bil velik šok izvedeti, da župnik župnijo po enajstih letih zapušča, ker mu srce bolj gori za neko drugo osebo in ne več za Boga. Zapušča duhovniški stan.
Molim za rojake, še posebej za vse župnijske sodelavce, da bi jim ta preiskušnja ne omajala vere, ampak jo poglobila in ukoreninila v Kristusa, ne v kako človeško osebo. Naključje ali pa ne, da je do tega prišlo v letu vere.
To preiskušnjo hkrati doživljam kot veličino Boga, ki daje človeku svobodno voljo in ga na tem svetu ne kaznuje za odpad od obljub, ki jih je dal Njemu ali pa drugim ljudem.
Mislim tudi na nadškofa, ki mu je ob izgubi srčnega in predanega župnika gotovo težko in na njegove duhovniške prijatelje, ki mu so gotovo poskušali naliti čistega vina, a mimo njegove svobodne volje niso mogli.
Te preiskušnje ne razumem, poskušam jo sprejeti, saj smo vsi krvavi pod kožo. Težko bo. Treba bo še molit za svetost duhovnikov. Ob tem nisem izgubil zaupanja v duhovnike. Veliko je svetih zgledov med njimi.
Dragi ex-župnik Mitja, Bog naj Vam bo naklonjen!