To je sporočilo Škofjeloškega pasijona, ki se me je dotaknilo in ki sem ga odnesel s seboj. Že tretjič v življenju sem ga videl, pa me vsakič nagovori. Ponavadi me na predstavah zanese: bolj kot sporočilo spremljam igro, govor, glasbo, luči ... Tu pa ne ta stvari sploh nisem bil (toliko) pozoren. Na trenutke me je zmotila medlost nekaterih angelov. V bistvu pa sem se prepustil sporočilu, njegovi nagovorljivosti, aktualnosti, globini ... Dvourna pridiga, ki jo z lahkoto poslušaš. In od nje tudi odneseš. Še danes. Pa še nič te ne zmoti, ko po pasijonu odhajaš domov: nobenih balonov, čevapčičev, krame ... Stojnice, ki so in ljudje, ki so pri njih, so prijetna dopolnitev doživetega. Pa svečniki na oknih - če pogledaš na preklado ali strop vidiš obris križa. Pa se spomniš:
O ročíce, nožíce presvete,
koku ste grozovitnu na križ razpete!
O grešnik, le-té ti odreši
inu nikar več ne greši.
(angel pri lončarskem cehu)
Med šolanjem sem vedno nestrpno čakal na rezultate. In dostikrat smo jih res hitro dobili. Ko sem prišel v službo, pa so stvari začele postajati drugačne. Odzivi so prihajali z enakomerno frekvenco. Kot začetnik sem hitro izvedel, kaj je v redu in kaj ne. Kasneje bolj, kaj ni bilo. In tako sem se navadil, da če ni negativnega odziva, da je bila stvar dobra. Prav tako sem se navadil delati za svoj dober občutek: če vem, da sem dal vse od sebe, naredil najbolje kar znam, potem sem bil pomirjen. Tako sem se navadil živeti. Ne rečem, da nikoli ne pride kakšna kritika (pozitivna in negativna), a še zdaleč ne za vsako stvar. Navadil sem se torej delati za notranji občutek oz. za dolgoročnost. Zato sem bil v minulih toliko bolj vesel pozitivnega odziva na eno od svojih oddaj. In spet sem dobil še nekaj zagona za delo v prihodnje. Za dolgoročnost, seveda.
Izhajam iz mesta, živim pa na podeželju. Večkrat se že razmišljal v čem so prednosti in v čem slabosti. Ne strinam se s tistimi, ki menijo, da je v mestu absolutno slabo, na podeželju pa absolutno dobro. Morda o tem v kakšnem od naslednjih zapisov. Opažam pa veliko razliko v miselnosti ljudi (morda so domorodci 'pod hribi' še malo bolj trdi). Kot eno od prednostnih nalog pa sem si zadal, da bom več (veliko, čim več) časa preživel z otrokoma (kmalu z otroki :-) ) In tako doživljam malo čudne, no včasih kar precej čudne poglede, kadar sem z njima: ko gremo popoldne na sprehod, ko se vozimo s kolesom ali z rolerji ... Češ: otroci naj se igrajo sami, ti pa delaj ... je toliko stvari za narest ... pa za pospravit ... Vse te opazke sem skušal spregledati, do zadnje, ko sem ob hčerinem učenju rolanja dobil pod nos: "Kaj če bi šla vidva nabirat regrat?" Nisem razumel, samo umaknil sem se in mislim, da regrata v bistvu niti ne maram.
Včeraj smo ga začeli, 4. radijski misijon. Posebni pričakovanj nimam. Zadevi se bom odprl in prepustil, poskušal bom uskladiti svoj urnik z misijonskim in skušal narediti nekaj zase. Vem, da bo težko, ker popoldne doma ne poslušamo radia. Vsaj daljših govornih oddaj ne. Morda pa bo uspelo. Kot voditelj pa vem, da se bom potrudil, da bi iz pripravljenih stvari naredi maksimalno, da bi sporočilo prišlo do ljudi v taki obliki, da ga bodo razumeli in jih bo nagovorilo. Vse preveč prefinjena so sporočila drugih medijev in različnih nagovorjevalcev, tako da ne bo lahko. Škoda se mi zdi, da bi delo misijonarjev ne prišlo do izraza. Probal bom, z božjo pomočjo.
Pred debelim letom sem ga prvič igral. Osvojil me je. Potem je bilo še nekaj ponovitev, sledilo je daljše obdobje iskanja priložnosti za to. Zdaj bo sledilo obdobje treniranja. Dobil sem ga namreč. Za darilo - od žene in hčera. Z najstarejšo sva ga odprla, postavila in začela. Prav neverjetno je bilo, kako je petletnica sledila pravilom (na navodilih piše za starost vsaj deset). Pravila je skoraj požirala. No, moram pripomnit, da tudi sicer uživa v družabnih igrah. Jaz pa sem igro izkoristil še za učenje: koliko pik je kockah, kje na polju je ta in ta številka. Preživela sva zelo prijetno popoldne. Že dolgo ne takega, saj je bilo zadnjih štirinajst dni res nabitih z obveznostmi. Naslednjih štirinajst bo bolj prostih, saj se bližajo prazniki.