To je sporočilo Škofjeloškega pasijona, ki se me je dotaknilo in ki sem ga odnesel s seboj. Že tretjič v življenju sem ga videl, pa me vsakič nagovori. Ponavadi me na predstavah zanese: bolj kot sporočilo spremljam igro, govor, glasbo, luči ... Tu pa ne ta stvari sploh nisem bil (toliko) pozoren. Na trenutke me je zmotila medlost nekaterih angelov. V bistvu pa sem se prepustil sporočilu, njegovi nagovorljivosti, aktualnosti, globini ... Dvourna pridiga, ki jo z lahkoto poslušaš. In od nje tudi odneseš. Še danes. Pa še nič te ne zmoti, ko po pasijonu odhajaš domov: nobenih balonov, čevapčičev, krame ... Stojnice, ki so in ljudje, ki so pri njih, so prijetna dopolnitev doživetega. Pa svečniki na oknih - če pogledaš na preklado ali strop vidiš obris križa. Pa se spomniš:
O ročíce, nožíce presvete,
koku ste grozovitnu na križ razpete!
O grešnik, le-té ti odreši
inu nikar več ne greši.
(angel pri lončarskem cehu)