Navajen sem na ženo: vem, kako bo ob določeni stvari reagirala. Sprva so me njene reakcije presenečale, od kar sem se navadil na to, mi je veliko lažje. Navadil sem se tudi seveda reakcij moje matere, pa mojih prijateljev in seveda šefa. Zdaj pa čisto drugam. Navadil sem se tudi določenih strojev in naprav. Recimo: mirkovalovke. Sprva sem rabil nekaj časa, da sem jo osvojil, zdaj pa, ko je crknila, se ne morem navaditi greti stvari na štedilniku: mleka, pice, makaronov ... Pred tedni, ko smo bili na dopustu, sem se zelo težko navadil na tamkajšnji pribor in pripomočke. Navadil sem se na avto in zdaj ko sem v fazi menjavanja me je malo strah, kako se bom navadil drugega. Navajenost se mi torej zdi dobra. Nekaj drugega pa je navezanost.
Marsikaj je dobrega v tem svetu, čeprav prvi pogledi na naslovnice časopisov ali prve strani novičarskih portalov tega ne kažejo. Prepričan sem, da je dobrega več kot slabega, veliko več, a za nekatere ni zanimivo, ker v tem ni nobenega škandala. Dobro je denimo v teh dneh vreme. Da ne bo pomote. Niti malo mi ni všeč, ker ne morem s kolesom v službo, ne vleče me na tek, ne moremo se s hčerama rolati ... Dobro pa je to, da ni treba zalivati njiv in vrtov. Dobro je bilo v soboto razpoloženje na Brezjah, čeprav je bilo romanje zaradi dežja v cerkvi in so bili mnogi po samostanskih hodnikih in v avtobusih. Ljudje so to sprejeli kot dobro (slabo voljo in negativno energijo je bilo opaziti le pri nekaterih organizatorjih ...). Veliko dobre volje sem videl v petek, ko so na pot odhajali naši počitnikarji. Kljub dolgi vožnji, ki jih je čakala (in to bi bilo zame zelo neprijetno), so bili sredi noči zelo dobre volje. In dobre volje so tudi tisti, ki so na počitnicah. Alen mi je pisal: "Kljub temu, da je naporno, je prijetno, predvsem zaradi obilice pozitivnih ljudi." Kržo mi je pisal: "Mi se mamo kr fajn, sam crknen sem pa do fula ... Zdej grem nazaj pet." Dobro torej je, pogledati je treba čez rob, mejo, čez sebe.
Vsak se trudim svoje delovne obveznosti narediti odgovorno, korektno in kar se da hitro, da bi bil čim prej in čim več z družino. Ne uspeva mi najbolje, trudim pa se. Danes pa kljub trudu nič ni pomagalo. Namesto svojega avta sem tokrat za prevoz domov moral uporabiti javni prevoz. To je res posebna zgodba. Najprej sem čakal na avtobus. Ob napovedani uri ga ni bilo. Tudi o naslednjem bolj malo indicev. Zato sem šel do železniške postaje. Vlak je prišel, sicer z zamudo in to tisti, še predpotopni - poljska gomulka. O kakšni klimi še niso slišali. Nato je sledila hitra hoja iz železniške postaje do avtobusne in z lokalnim avtobusom do doma. Potreboval sem 80 minut! Z avtom to isto pot opravim v 25-ih minutah. In odpravim se lahko kadarkoli, pa še kakšen opravek spotoma uredim. Morda sem res mobilno razvajen in ekološko premalo osveščen(?), a se bom premislil, ko bom dobil od koga pametnejšega pametnejšo rešitev. Do takrat se bom vozil z avtom!
Turistično zagotovo, pa tudi selitev in možnost zaposlitve je dandanes še kako realna možnost. Za oddajo Slovencem po svetu in domovini, ki je bila včeraj na sporedu, sem se na to temo pogovarjal z dr. Tonyem Lenkom. Pred nekaj leti se je tudi sam preselil, najprej na Novo Zelandijo, nato pa je pristal v Avstraliji. Kot pravi, se vsak dan v Avstralijo priseli 350 ljudi z vsega sveta, letno pa iz Slovenije 150 ljudi! In to samo preko njegovega programa. Ukvarja se namreč s pomočjo pri organizaciji viz, nastanitve in vsega, kar temu pritiče. Omenjena številka me je presenetila. To pomeni, da vsako leto odide približno 50 slovenskih družin. Vodi jih želja po boljšem zaslužku ali bolj tisto, kar je navedel tudi moj gost - iskanje novih izkušenj. Zanimivo se mi je zdelo tudi to, da tam več veljajo izkušnje kot papir o končani izobrazbi. Seveda je zelo pomembno tudi znanje jezika. Kot rečeno, številka odseljenih oz. priseljenih me je presenetila. So pa ti ob pravilnem pristopu zagotovo lahko veliko poživilo za skupnost v Avstraliji, ki se stara.
Še ena od stvari, ki je tudi na Švedskem prav prišla. Podobne izkušnje sem doživel lani v Nemčiji in Belgiji, pa tudi Franciji. Brez male napravice, ki ti pove, kdaj zaviti in kam, bi šlo zelo težko: enosmerne ulice, večpasovne ceste, hkratni izvozi ... Pa ne pride prav le za prišleke, še kako prav pride domačinom, še posebej tem, ki so veliko na poti - kot recimo slovenski izseljenski duhovnik Zvone Podvinski. Kaj pa navigator v Sloveniji? V četrtek bi mi prav prišel, a so se zadeve obrnile v drugo smer. Šli smo na Ptujsko Goro - bil je zapovedan praznik in ker smo že bili na Ptuju, smo se odločili še za obisk romarske poti. V enem od krajev so bila cestna dela in postavljena tabla za obvoz. A samo ena. Nekaj časa sem še ugibal, kam naj zavijem, kasneje sem se počutil povsem izgubljen. In brez navigatorja. Ko ni šlo več naprej, sem se na nekem križišču ustavil in za pomoč prosil voznico, ki je prišla mimo. Bila je prava navigatorka - prijazna in ustrežljiva. Z njenimi napotki sem zlahka prišel do cilja. Ne vem, če bi me navigator tako dobro pripeljal do cilja. Ampak o njegovem nakupu še vedno malo razmišljam.