Obožujem ga! Zame je to najboljša poletna sladica. Poletna? Saj najbrž bi se z njo lahko sladkali tudi pozimi. Pa saj tudi se, meni paše tudi pozimi. Poleti pa res tako prijetno hladi in osveži. Lahko si mislite, kakšen sladoled imam najraje: čokoladnega, čeprav z veseljem poližem vse sorte. Le kakšnega zelenega jabolka ne. Da so med kupljenimi sladoledi razlike, drži in ne bom delal reklame za nobenega. Tu bom naredil reklamo za domač sladoled (slike žal ni, ker je prehitro pošel). Naredili smo ga s hčerama po receptu sestre Nikoline. Že ko sva snemala oddajo, sem si takoj rekel: to pa moram poskusiti - bananin sladoled, namreč. In s kakšnim ponosom sta ga hčeri tudi nalagali in nato pojedli. Ker je pač domač. Res je bil dober. Če vas zanima več, si poglejte recept ali poslušajte oddajo.
Vsako leto na prvo nedeljo v avgustu se zadnjih nekaj let podajam na Svete Višarje. Tam namreč poteka romanje treh Slovenij: matične, zamejske in izseljenske. Romanje ima 21-letno zgodovino in v svojih koreninah je gotovo najti veliko težnjo po ustvarjanju slovenskega vzdušja. Danes je Slovenija demokratična, tudi članica EU in NATA, vključena v šengenski prostor. A vseeno je še vedno veliko tem, ki se jih moramo kot narod lotiti, jih slišati in premleti. Včeraj je glavni govornik, Silvester Gaberšček, zelo iskrivo razmišljal o mejah - administrativnih ni več, v glavah pa še ostajajo. Škof Jurij Bizjak je daroval sveto mašo in imel zanimivo pridigo, v kateri je poudaril, da je glavna korenina vseh nas oltar in da je bistvo duhovnikovega dela pri oltarju, potem šele vse drugo. Več si lahko preberete tukaj. Višarje so tudi letos ob lepem vremenu privabile veliko ljudi, mi je pa vsak leto kar malo žal, da se iz dolino v višino odpravim z gondolo. A to je le zaradi vse opreme, ki jo kot novinar tovorim: bodisi stojala za mikrofon ali računalnik. Enkrat, ko vse te krame ne bo, pa se odpravim peš, tako zase, za svojo dušo, s prošnjo tudi za druge.
Večkrat slišimo tarnati o krizi duhovnih poklicev: koliko da je bilo novomašnikov včasih in seveda posledično kaplanov in župnikov po župnijah, danes pa je tega precej manj. Nekatere župnije so brez duhovnikov, nekatere samo z župniki brez kaplanov, ki so bili včasih. Zato se mi je zdela zanimiva služba stalnega diakona. Vedno sem mislil, da je to neke vrste župnikov namestnik, ki seveda ne more darovati svete maše in spovedovati, lahko pa dela marsikaj drugega: deli obhajilo, pokopuje, krščuje, poučuje ... A moj gost, Ciril Valant (pogovor z njim sem posnel oktobra 2008 v Slovenskem domu v Chatillonu v Parizu, na sporedu pa bo danes popoldne), mi je odkril drugo dimenzijo: pravi, da bistvo diakona ni, da bi zamenjal župnika, ampak, da na svojem delovnem mestu bolj pričuje za Jezusa. Kot stalni diakon je dodeljen za slovensko skupnost, pogosto je povabljen k sodelovanju na francoske župnije. V začetku je mislil, da je to bolj duhovno delo, sedaj pa ima veliko dela in skrbi v zvezi z življenjem misije in članov, ki ji pripadajo. Meni se je zdel zanimiv tudi kot profesor matematike(!) in oče petih otrok. Prisluhnite pogovoru z njim.
Spoznal sem ga na taboru Slovencev po svetu, z g. Cukjatijem je pristopil k meni in mi povedal, da spremlja letošnje maturante iz Argentine. Izmenjala sva si telefonski številki z dogovorom, da se slišiva za kakšen intervju. Pristop se mi je zdel zanimiv in upal sem, da se bo iz tega res kaj zgodilo. Ko sem ga nato poslušal pripovedovati na taboru, sem bil prav vesel, da imam njegovo telefonsko številko. Po nekaj dneh sva že snemala - o tem kako živi v Argentini, kako živi skupnost in kaj mu pomeni slovenstvo. Viktor Leber je namreč dejaven član Slovenskega doma San Martin, bil je tudi njegov predsednik. Veliko energije posveča tudi pripravi gostovanj slovenskih glasbenikov v Argentino. Mesec dni pa je bil v vlogi spremljevalca maturantov. V skupini je bila tudi njegova hči, najmlajša med tremi otroki. V spominu mi je ostalo predvsem njegovo priznanje, da je ohranjanje slovenščine pomembno, da so za to predvsem odgovorne družine, a da je to težko delo. Prisluhnite delčkoma pogovora.
Pri NRB-ju so zanimive predvsem številke o branosti časopisov. Najbolj brani so Pilot, Vikend, Žurnal, Slovenske novice, Nedeljski dnevnik, Dobro jutro, Delo in dom, Ona, Polet, Moj dom, Žurnal 24, Lady, Motorevija in na 14 mestu Ognjišče. Brez komentarja. Ognjišče je bil dolga leta najbolj bran mesečnik. Ta naziv mu še zdaj lahko pripišemo, čeprav ga je po uradnih podatkih prehitela Motorevija. Za slednjo vemo, da je glasilo članov AMZS in je ni mogoče nikjer kupiti. Dobijo jo le člani po pošti. Med tedniki ima Družina 107 tisoč bralcev, kar je precej manj kot prvo uvrščeni Nedeljski dnevnik, ki jih ima 340 tisoč. Vmes so še Lady, Nedelo, Kmečki glas in Jana. Bravo sodelavci Družine!