Vsako leto na prvo nedeljo v avgustu se zadnjih nekaj let podajam na Svete Višarje. Tam namreč poteka romanje treh Slovenij: matične, zamejske in izseljenske. Romanje ima 21-letno zgodovino in v svojih koreninah je gotovo najti veliko težnjo po ustvarjanju slovenskega vzdušja. Danes je Slovenija demokratična, tudi članica EU in NATA, vključena v šengenski prostor. A vseeno je še vedno veliko tem, ki se jih moramo kot narod lotiti, jih slišati in premleti. Včeraj je glavni govornik, Silvester Gaberšček, zelo iskrivo razmišljal o mejah - administrativnih ni več, v glavah pa še ostajajo. Škof Jurij Bizjak je daroval sveto mašo in imel zanimivo pridigo, v kateri je poudaril, da je glavna korenina vseh nas oltar in da je bistvo duhovnikovega dela pri oltarju, potem šele vse drugo. Več si lahko preberete tukaj. Višarje so tudi letos ob lepem vremenu privabile veliko ljudi, mi je pa vsak leto kar malo žal, da se iz dolino v višino odpravim z gondolo. A to je le zaradi vse opreme, ki jo kot novinar tovorim: bodisi stojala za mikrofon ali računalnik. Enkrat, ko vse te krame ne bo, pa se odpravim peš, tako zase, za svojo dušo, s prošnjo tudi za druge.