Matjažev blog

September v Portorožu. Fotografije je izpred tedna dni. Takrat je bilo še prijetno toplo, danes pač ne bi mogel več nositi kratkih hlač in majice s kratkimi rokavi. Naša družina je preživela prve skupne počitnice. Nismo bili v kakšnem od hotelov na fotografiji. V hribu za njimi smo preko spleta našli prijeten apartma in preživeli šest zelo prijetnih dni. Malo nas je bilo strah, kjer je najmlajša članica šele včeraj dopolnila dva meseca. A bilo je zelo lepo. Lahko bi seveda bilo bolje. Recimo, če bi ne bilo zelo nadležnih komarjev (o tem drugič). Vreme smo imeli ves čas(kdo pa ga ni imel). Ne ravno ves čas sončno, a tudi oblačno vreme je primerno za sprehode in čofotanje po morju. Starejša hči zna plavati brez rokavčkov, mlajša jo želi posnemati in mislim, da ji bo kmalu sledila. Obe pa sta oboževali ravne portoroške ulice (ob obali, da ne bo pomote) za dirjanje s skircami. To je njuno odkritje letošnjega poletja. Sicer pa smo mesto odkrivali kot dokaj prijetno za dopust (ne vem kaj bi počeli v najhujši vročini, ker senco na plaži nudijo le senčniki) in ne preveč mondeno.

V našem kraju že nekaj časa gradijo - poslovno stanovanjski objekt se reče uradno. Sicer pa bo nova trgovina in nekaj stanovanj, večinoma za domačine. Gradijo tudi ob nedeljah, ker jih baje pritiskajo roki. Ker se na gradnjo ne spoznam, načina ne bom komentiral, ampak tole nedeljsko delo mi ni všeč. Kot sem sam rad prost ob nedeljah in praznikih (čeprav mi ni hudo biti dežuren), to privoščim tudi drugim in ko smo pri nas imeli zidarje, niso delali nobeno nedeljo. Če bi želeli, bi jim že dal vedeti kako in kaj. Mi je pa pri gradnji poslovno stanovanjskega objekta že prvi teden nekaj zelo padlo v oči (na fotografiji je označeno s puščicama). Še preden so zakopali prvo lopato oz. je bager zasadil košaro, so pripeljali montažne wc-je. In tako zidarji ne hodijo opravljat male in/ali velike potrebe v bližnja grmovja ali na dvorišča. Kaj kmalu je kemijskim wc-jem sledil avtomat za kavo in pijačo ... Kot kaže tudi zidarska ni več to, kar je bila včasih. Srečno vsem, ki tole berete med svojo službo! A imate tudi vi kavomat?

Obožujem jih in prav vesel sem, kadar jih sestra Nikolina uvrsti v jedilnik naše kuharske oddaje. Tokrat so bili na vrsti zapečeni makaroni oz. krpice ali široki rezanci. Mljask, slastno. Če ne veste, kako se naredijo:

Testenine skuhamo al-dente. Vmes na kocke narežemo mesnino in zdrobimo skuto in dodamo testeninam, poleg tega še nariban sir. Stresemo v pekač, ki smo ga namazali in potresli z drobtinami. Polijemo z jajčnim mlekom in na vrhu naribamo sir. V 190 - 200 °C damo za približno 20 minut.

Še slajši so tisti v bučini omaki ali pa s sadjem. Zraven pa veliiiika skleda solate.
Testenine imata radi tudi starejši hčeri. Sicer jih ne jemo velikokrat, ampak kadar jih, so krožniki na koncu vedno prazni. Zato tokrat tudi kakšne fotografije ni. Smo vse snedli :-)

No, da sem kolesaril skupaj s tujcem, sem že napisal in tudi, da sem mu pomagal znajti se po naših cestah. Povedati oz. zapisati je treba, da sva vozila po zelo stranskih cestah, da je bil on brez zemljevida ali kakšne gps naprave. Ob sramoti ob mojem slabem znanju nemščine in angleščine, sem med vožnjo pomislil, da bi mu rekel: "Zdaj pa sledi tablam za ta in ta kraj in srečno vožnjo!" Pa nisem upal, ker sem v hipu preletel pot in se poskušal spomniti, kaj sploh piše na tablah. No, odločil sem se prav, da sem šel kar z njim. Kajti na vsaki tabli je bila napisana druga smer. Če je že na prometnem znaku za razvrščanje vozil ali križišče (če ne veste, kako izgledajo, si poglejte tu) bil napisan en kraj, je bil na kažipotu v križišču napisa povsem drug. Zdaj pa se znajdi, še sploh, če si tujec. Vsekakor bi bilo boljše, da bi 'cestarji' določili en kraj in vse znake na cestah do tja označili z njim. No, pa hvala Bogu smo Slovenci gostoljubni in radi pomagamo in razložimo. Ne vem pa, kakšno razlago bi dal nekomu, ki bi videl tak znak in bi ga zanimalo, le kaj pomeni tisti mamut na sredini? Le to, da je tudi v krožišču postavljen kip mamuta ali še kaj drugega?

Kolesarjenje je ena mojih najljubših rekreacij: poleg teka na smučeh in plavanja. Četudi sem še tako utrujen, grem na kolo, če seveda le imam čas. Včerajšnje kolesarjenje pa je bilo nekoliko drugačno. Namesto, da bi mislil na napor ob vzpenjanju, sem mislil, kako naj spravim skupaj nekaj pametnih stavkov. Kmalu po začetku poti me je dohitel neznan kolesar in me v nemščini vprašal, če je na pravi poti. Komaj sem skupaj spravil odgovor. Ker sva imela del poti skupen, sem vozil z njim (in mu pri tem še nekajkrat pokazal, kje naj gre, da bo hitreje prišel). Pri tem sva še malo klepetala. Poudarek je na malo. Ker seveda po nemško nisem kaj dosti spravil skupaj, sva preklopila na angleščino. Tu je šlo malo bolje, ampak me je bilo pošteno sram, da bi se kar v asfalt udrl (a tega nisem storil iz solidarnosti do drugih kolesarjev). Na moje opravičilo o slabem znanju 'tujih jezikov', je rekel, da vsaj nekaj znam, on pa ne zna niti besede jezika dežele, po kateri kolesari. Malo bolj ponosnega sem se le počutil, sicer pa takoj po povratku domov že šel na splet gledat, kdaj so v jesenskem času kakšni obnovitveni (začetni, nadaljevalni ...) tečaji angleščine na kakšni ljudski univerzi ...