Kolesarjenje je ena mojih najljubših rekreacij: poleg teka na smučeh in plavanja. Četudi sem še tako utrujen, grem na kolo, če seveda le imam čas. Včerajšnje kolesarjenje pa je bilo nekoliko drugačno. Namesto, da bi mislil na napor ob vzpenjanju, sem mislil, kako naj spravim skupaj nekaj pametnih stavkov. Kmalu po začetku poti me je dohitel neznan kolesar in me v nemščini vprašal, če je na pravi poti. Komaj sem skupaj spravil odgovor. Ker sva imela del poti skupen, sem vozil z njim (in mu pri tem še nekajkrat pokazal, kje naj gre, da bo hitreje prišel). Pri tem sva še malo klepetala. Poudarek je na malo. Ker seveda po nemško nisem kaj dosti spravil skupaj, sva preklopila na angleščino. Tu je šlo malo bolje, ampak me je bilo pošteno sram, da bi se kar v asfalt udrl (a tega nisem storil iz solidarnosti do drugih kolesarjev). Na moje opravičilo o slabem znanju 'tujih jezikov', je rekel, da vsaj nekaj znam, on pa ne zna niti besede jezika dežele, po kateri kolesari. Malo bolj ponosnega sem se le počutil, sicer pa takoj po povratku domov že šel na splet gledat, kdaj so v jesenskem času kakšni obnovitveni (začetni, nadaljevalni ...) tečaji angleščine na kakšni ljudski univerzi ...