Še vedno je v mislih sredino kuhanje pri sestri Nikolini. Predvsem mislim na to, kako smo iz običajnih sestavin pripravili okusne in preproste jedi in to sorazmerno preprosto in hitro. Tudi pri tej oddaji in kuhanju v živo je do izraza prišla lastnost sestre Nikoline in njene 'kuhinje': varčnost in gospodarnost. Na to sem prvič pomislil isti večer, ko sem povezoval prireditev ob dnevu pravosodja. Kar nekaj hrane je ostalo in v šali sem vprašal natakarje, če jo bodo dali brezdomcem v parku pred ljubljansko sodno palačo. Mi je hitro pojasnil, da ne, ker če bi jih dobil inšpektor ... Hudo mi je bilo pri srcu, ko bi le kje imel kakšno vrečko in bi nekaj dobrot odnesel. Bi mi še kako prav prišlo, saj sta me na poti od sodne palače do parkirišča ustavila dva, ki sta prosila: 'Lačen sem, a lahko za en sendvič?'
Kdo bi si mislil, da sta minili dve leti od praznovanja 100. oddaje Kuhajmo s sestro Nikolino. Pa sta. In tako smo za jubilej znova pripravili nekoliko drugačno oddajo, kot je sicer. Glede na dober odziv 100. oddaje smo se tudi tokrat odločili za kuhanje z radijskimi sodelavci v živo pod vodstvom sestre Nikoline. Šest kuharjev (Marjan Bunič, Blaž Lesnik, Mateja Feltrin Novljan, Nataša Ličen, Franci Trstenjak in Lidija Zupanič), dva tehnika (Izidor Šček in Marko Zupan) in jaz kot voditelj smo se v sredo podali na Brezje.
Najprej smo bili deležni duhovne hrane, saj je urednik Franci v kapeli tamkajšnje redovne hiše daroval sveto mašo, ob 9.15 pa se je začelo delo v kuhinji. Jedilnik je bil takšen: kašnata juha z zelenjavo, nadevane zarebrnice v gobovi omaki, rahli zdrobovi cmoki, špinačni zvitek, linška torta in čokoladni biskvit.
Sodelavci so se takoj lotili rezanja, mešanja, gnetenja ... in ob 11.30 smo že imeli kosilo. Kolegi so se izkazali kot dobri tudi v kuhinjskih zadevah, hrana je bil namreč izvrstna: lahka, okusna in hranljiva. Kako je vse skupaj izgledalo, si je moč ogledati v fotogaleriji. Nekaj video posnetkov pa je takoj pod tem besedilom.
Delovni prostor tehnika Marka, ki je skrbel za prenos.
Alenka je urednica pri celjski Mohorjevi. Večkrat jo boste srečali s fotografom v rokah. Bila je tudi fotografinja na moji poroki. Pogosto je bila v naših prostorih, saj je pripravljala oddaje iz Mohorjeve skrinje, z avgustom 2009 pa so na uredništvu založbe potegnili ne preveč modro odločitev - oddajo so ukinili. Alenka je ob svojih obiskih naših prostorov večkrat povedala, da raziskuje življenje strica svoje mame. V posebni oddaji smo govorili tudi o posebni poti Iz Babnega Polja do Goričič - Po poteh izseljenca Franka Trohe - Rihtarjevega.
Alenko sem prav zaradi te njene raziskovalne plati povabil k snemanju oddaje Slovencem po svetu in domovini. Zanimalo me je, kako je prišlo do njenega iskanja, kako se je razvijalo in kaj vse je odkrila. Med drugim je našla številne podatke o Babnopoljcih, ki so se izselili v Ameriko. Pri delu ji je bila v veliko pomoč baza Ellis Islanda. Kot je omenila, pa obstaja še baza socialnega zavarovanja. Prebrskala je število izseljensko časopisje, ki je bilo do osamosvojitve v NUK-u označeno kot direktorjev fond. V njeno delo je vloženo veliko ur prostega časa in dobre volje.
Enkrat v prihodnosti jo čaka pot v Ameriko. Tam bi rada obiskala države, v katerih je živel mamin stric. Rada bi začutila naravo in kulturo Ohaia, Pensilvanije, Alabame in Georgije. Najbrž bo šla, ko bo nared eno izmed njegovih del in njegov zgoščen življenjepis. Kot je še dejala, si nikoli ni mislila, da ji je dragocen kos orumenelega časopisnega papirja ali koledarja, ki ima patino starosti, posebni vonj in kakšna živalca leze ven. Vesela, da je izbrala to pot in upa, da bo še koga navdušila za raziskovanje.
Nikoli pravzaprav ne vem, kaj poslušalce bolj pritegne: poslušanje novic o življenju rojakov ali njihove življenjske zgodbe. Ker je včasih prvega manj (saj ne da se ne bi dogajalo, samo novic oz. poročil ni), mi zelo prav pridejo življenjske zgodbe. Tako sem se prvega oktobra srečal z mlajšim rojakom, Petrom Logarjem. Živi v Torontu, njegovi starši so se tja preselili pred slabega pol stoletja. Najprej oče, ki je ob enem izmed obiskov domovine spoznal Petrovo mamo. Sledila je poroka in nato še Peter. Še prej njegov starejši brat.
Poslušajte prvi del pogovora s Petrom Logarjem.
Logarjevi so obiskovali slovensko cerkev in tudi slovensko šolo. Nanjo ima lepe spomine, čeprav bi sprva ob sobotah dopoldne raje hodil na hokej! A ni mu žal. Tako se ob obisku Slovenije lažje pogovarja z ljudmi. Rad pride v deželico pod Alpami, saj je tu vse na dosegu rok. Peter je sicer pilot, zdaj leti na letih, ki niso daljši od petih ur. V Sloveniji še ni pristajal ali vzletal. Kadar pride v Toronto, se rad priključi slovenski skupnosti. Rad pa bi se poročil s Slovenko - iz Slovenije ali Kanade. Morda se pri tem ponovi zgodba njegovega očeta ...
Poslušajte drugi del pogovora s Petrom Logarjem.
V današnjem dopoldnevu ste lahko slišali novo oddajo Kuhajmo s sestro Nikoolino. Na začetku smo pripravljali gobovo juho s krompirjem, nato pa zelo zanimivo kombinacijo: pšenično polento in paradižnik z jajci - sataraš, h katerima seveda sodi zelena solata (motovilec). Sataraš obožujem (to sicer ne bi veljalo po intenzivnosti pojavljanja na jedilniku), v kombinaciji s polento pa ga še nisem poskusil. Mogoče se še uresniči ta teden. Sladica ali pa prijeten popoldanski prigrizek pa so pirini rogljički. Če ste zamudili, si recept preberite tukaj.
Vabljeni k poslušanju tudi danes teden. Za 200. oddajo pripravljamo posebej jedilnik in tudi sama oddaja bo nekaj posebnega. Svetujem, da nas spremljate že od jutra in si vzamete čas vse dopoldne. Zadeva bo nekoliko podobna 100. oddaji ...