Matjažev blog

Ste vedeli, da s pretiranim jemanjem antibiotikov bakterije razvijejo odpornost proti njim in zato določen antibiotiki ni več učinkovit pri nekom. Pride do odpornosti tudi za druge bakterije. To je velika grožnja tudi zato, ker antibiotikov zmanjkuje. V razvoju novih ni kakšnih optimističnih napovedi v kratkem času. To nam je pred v naslovu napisanim dnem povedala Jana Kolman, dr. med., specialistka klinične mikrobiologije, Svetovalka s področja spremljanja in obvladovanja mikrobne odpornosti na Inštitutu za varovanje zdravja - Centru za nalezljive bolezni.

Namen dneva je obveščati splošno javnosti in zdravnike o smiselni rabi antibiotikov. Kot je dejala, jih ne smemo jemati neracionalno, ampak vedno uporabljati takrat, ko je to potrebno. Glavno vodilo je, da je pretirana raba grožnja za javno zdravje. Vedno je treba upoštevati navodila zdravnikov in farmacevtov. Odgovorni smo vsi.

Sogovornica je še poudarila, da v primeru gripe in prehlada antibiotiki ne pridejo v poštev. Jemljemo jih samo za določeno bolezen, ne pa pri morebitnem slabem počutju ali temperaturi. Vsi niso učinkoviti za vsako bolezen ali bakterijo.

Končno, sem si oddahnil sinoči. A hkrati upal, da bo glavobol čim prej ponehal. Tako hudega ne pomnim. Bil pa je posledica zelo pestrega in napornega tedna. Zalotili so me, da sem spet govoril: "Samo še ta teden, potem bo pa bolje." Baje, da dostikrat tako govorim. S tem si dajem tolažbo, upanje in moč, da stisnem do konca.
Ko danes z zdravo glavo gledam nazaj, sem vendarle zadovoljen. Ljudje so povrnili zadovoljstvo. Vesela je bila sestra Nikolina. Najprej sredinega voščila za rojstni dan v kuharski oddaji, nato pa še četrtkovega presenečanje z glasbenim voščilom. Praznovale so v redovni hiši. Svoje presenečenje so ji pripravile še dekleta in žene, ki obiskujejo tečaj. Pravi, da takega praznovanja ni imela niti za Abrahama.
Abrahama je praznoval ženin brat. Pripravili smo poseben program. Drugič ali tretjič v življenju sem pripravljal predstavitev (Powerpoint). Nisem si mislil, da taka stvar vzame toliko časa. Morda sem bil preveč pikolovski.
Seveda sem bil ta teden v službi :) Pa še zelo rad, da ne bo pomote.
Upam, da bo dobro izpadla današnja oddaja. Ker v tem tednu minevata stodve leti od ustanovitve Rafaelove družbe, bom predvajal posnetke, ki so nastali avgusta na romanju treh Slovenij na Višarjah in tega pripravlja omenjena organizacija. Na dan romanja sem v oddaji pripravil prispevek, za predvajanje predavanja in pridige v celoti pa sem se letos odločil, da ju bom imel v jesenskem času. Jeseni, še posebej po spremembi ure, je ob petih že tako, da so ljudje notri ali v avtih in se mi torej zdi bolj primerno za poslušanje težjih vsebin,
Drugi del oddaje pa bo namenjen 50. obletnici smrti ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Iz Mendoze v Argentini se mi je oglasil g. Božidar Bajuk in povedal, kako so pri njih praznovali to obletnico pred tednom dni. Včeraj pa mi je pisal še Tone Ovsenik iz Clevelanda (tam je škof umrl, pokopan pa je v Lemontu pri Chichagu). Tam slovesnost pripravljajo danes in še pred koncem oddaje mi bo poslal mp3 posnetek. Se slišimo!

7. november je praznik slovenske govorjene besede. Leta 1987 je bilo na ta dan ustanovljeno Društvo poklicnih radijskih in televizijskih napovedovalcev Slovenije. Le-to vsaki dve leti podeli priznanje Kristalni mikrofon, in sicer posameznikoma, ki dosegata vrhunske napovedovalske dosežke, s katerimi je bil poudarjen poklic napovedovalca in vrhunskega interpreta slovenskih besedil in priznanje Ane Mlakar mlademu, obetavnemu napovedovalcu.

Biti napovedovalec je način življenja. Predsednica društva, Natalija Sinkovič, je na prireditvi dejala: Nekoč je nekdo o radijskih napovedovalcih napisal približno takole: »Sprašujem se včasih, ko jih poslušam in ne slišim besed, ko slišim samo glas kot melodijo – kdo so? Kako glasno ljubijo in kako pritajeno se jezijo? Ali jočejo tudi tako miloglasno? Najdem v njihovih glasovih njih same? Včasih začutim skozi prečiščeno enakost, ki jo imenujejo profesionalnost, nekaj osebnega.«

Lepo, da naše delo in naše poslanstvo razumete kot nekaj osebnega, kot misel brez obraza, kot prijazno besedo, ki vstopi v vaš prostor z največjo odgovornostjo, spoštljivostjo in ljubeznijo.

Simona Juvan in Matej Rus sta prejela priznanje kristalni mikrofon, obetaven napovedovalec pa je Bernard Stramič.

Simona Juvan je zelo vesela, ker so se kolegi po dveh letih (odkar se je upokojila) spomnili nanjo. Žal ji je, da napovedovalski poklic izginja. Po njenem je čas posredovanja informacije zelo dolg: napisati, pregledati, pripraviti se na branje in samo branje. Žal ji je, da je bitko izgubil napovedovalec. Kristalni mikrofon bo našel posebno mesto pri njej.

Tegobe, hotenja, stremljenja - vse to spremlja radijskega napovedovalca. Prepoznaven glas številnih številnih radijskih in televizijskih oddaj, še posebej dokumentarnih, je Matej Rus, ki s specifičnim govorom daje visoko modo govorne interpretacije. Zelo priznan in iskan je tudi kot bralec najrazličnejših besedil v treh tujih jezikih.

Žirija, ki ji je predsedovala Miša Molk, je priznanje Ane Mlakar podelila Bernardu Stramiču. Gre za priznanje za najobetavnejšega mladega napovedovalca, ki ga je leta 2005 prejela Maja Šumej, pred dvema letoma pa Andrej Hofer, ki je tudi povezoval letošnjo podelitev nagrad.

Danes mineva 20 let od padca berlinskega zidu. Za jutranji program sem poklical v Berlin, in sicer rojakinjo Martino Konda. Vrsto let je bila urednica slovenskih oddaj na Radiu Multikulti, ki so jih ravno v času slovenskega predsedovanja EU-ju ukinili. Martina pa je še vedno pripravljena sodelovati. Zanimalo me je namreč, kako praznujejo te dni.

Povedala je, kako je pred 20-imi leti tudi ona začutila svobodo, da je tudi v teh dneh praznično, čeprav ni več tiste evforije. V mestu ostaja le nekaj delov berlinskega zidu, veliko pa ga je še v glavah. Navzven razlike med Zahodnim in Vzhodnim delom ni opaziti in tudi Ostler je beseda, ki je skoraj izginila iz internega besednega zaklada.

Ker sem prebral, da si vsak osmi Nemec želi, da bi zid znova postavili (leta 2004 si je to želelo 12 odstotkov Vzhodnih in 25 odstotkov Zahodnih Nemcev), sem jo vprašal še po tem. Odgovorila je: "Jaz sem zid doživljala, ampak si ne morem predstavljati, da bi še enkrat stal. Čeprav tudi danes ni v Berlinu vse zlato, in ko bi začel jamrat, se moraš spomniti na čas z zidom. Takrat je bilo v Berlinu grozno. Bil si zaprt, omejen v gibanju tudi v zahodnem delu. Ves čas si imel občutek, da te nekdo zasleduje ..."

Učili so mene in jaz učim naprej in tudi druge slišim tako: "Kako pa boš rekel?" Otrokom skušamo privzgojiti čut hvaležnosti. Pač ni naravno pridobljen kot občutek za lakoto ali kaj podobnega. Seveda, je na višji ravni, miselni. Vztrajno ponavljanje obrodi kakšne sadove, a to je naučena hvaležnost. Malo več je treba čakati, da se človek zave hvaležnosti in ta pride kar sama iz sebe. Cerkev nas danes spodbuja k hvaležnosti, zahvalna nedelja je. Minuta premisleka je dovolj, da se nam pred očmi pojavijo stvari, za katere se je potrebno zahvaliti. Na marsikaj smo se navadili, se nam zdi samoumevno. A šele ko izgubimo, se zavedamo, kaj imamo oz. kaj smo imeli. Pa naj bodo to naši dragi, zdravje, delo, ki ga opravljamo ... o koliko, nam je podarjeno. Dandanes se veliko stvari plača in zdi se, da ob tem ni treba biti hvaležen. Pa je hvaležnost na mestu, tudi ko gre za plačano delo. In hvaležnsot je nam mestu tudi v trenutkih nesreče in gorja. To je preobrat naše volje k večjemu božjemu načrtu.