Danes mineva 20 let od padca berlinskega zidu. Za jutranji program sem poklical v Berlin, in sicer rojakinjo Martino Konda. Vrsto let je bila urednica slovenskih oddaj na Radiu Multikulti, ki so jih ravno v času slovenskega predsedovanja EU-ju ukinili. Martina pa je še vedno pripravljena sodelovati. Zanimalo me je namreč, kako praznujejo te dni.

Povedala je, kako je pred 20-imi leti tudi ona začutila svobodo, da je tudi v teh dneh praznično, čeprav ni več tiste evforije. V mestu ostaja le nekaj delov berlinskega zidu, veliko pa ga je še v glavah. Navzven razlike med Zahodnim in Vzhodnim delom ni opaziti in tudi Ostler je beseda, ki je skoraj izginila iz internega besednega zaklada.

Ker sem prebral, da si vsak osmi Nemec želi, da bi zid znova postavili (leta 2004 si je to želelo 12 odstotkov Vzhodnih in 25 odstotkov Zahodnih Nemcev), sem jo vprašal še po tem. Odgovorila je: "Jaz sem zid doživljala, ampak si ne morem predstavljati, da bi še enkrat stal. Čeprav tudi danes ni v Berlinu vse zlato, in ko bi začel jamrat, se moraš spomniti na čas z zidom. Takrat je bilo v Berlinu grozno. Bil si zaprt, omejen v gibanju tudi v zahodnem delu. Ves čas si imel občutek, da te nekdo zasleduje ..."