Učili so mene in jaz učim naprej in tudi druge slišim tako: "Kako pa boš rekel?" Otrokom skušamo privzgojiti čut hvaležnosti. Pač ni naravno pridobljen kot občutek za lakoto ali kaj podobnega. Seveda, je na višji ravni, miselni. Vztrajno ponavljanje obrodi kakšne sadove, a to je naučena hvaležnost. Malo več je treba čakati, da se človek zave hvaležnosti in ta pride kar sama iz sebe. Cerkev nas danes spodbuja k hvaležnosti, zahvalna nedelja je. Minuta premisleka je dovolj, da se nam pred očmi pojavijo stvari, za katere se je potrebno zahvaliti. Na marsikaj smo se navadili, se nam zdi samoumevno. A šele ko izgubimo, se zavedamo, kaj imamo oz. kaj smo imeli. Pa naj bodo to naši dragi, zdravje, delo, ki ga opravljamo ... o koliko, nam je podarjeno. Dandanes se veliko stvari plača in zdi se, da ob tem ni treba biti hvaležen. Pa je hvaležnost na mestu, tudi ko gre za plačano delo. In hvaležnsot je nam mestu tudi v trenutkih nesreče in gorja. To je preobrat naše volje k večjemu božjemu načrtu.