Na drugo adventno nedeljo je godoval sveti Nikolaj ali Miklavž, kot mu radi rečemo. Otroška srca so bila polna pričakovanj in nemira, a tudi letos je Miklavž obdaroval vse pridne, parklji pa niso imeli hudega dela. Nekateri so se bali, da Miklavža zaradi nove gripe ne bo, pa jim je prišel povedat, da v nebesih ni bolezni, jih pa skrbi, da ne bi zbolele naše duše. Zato nam priporočajo nekaj vitaminov: C kot cerkev, E kot evharistija, D kot dobra dela, M kot molitev in še mnogo drugih.
Prvi decembrski dnevi so nekoliko drugačni od drugih v letu. Je to morda zato, ker so otroci v teh dneh nekoliko drugačni? Zna biti. God svetega Miklavža je pred vrati in nežne otroške duše so v dneh še posebej odprte za veličino in skrivnostnost. Hkrati pa so polne pričakovanja in upanja. Otroške želje in zaupanje, da se bodo uresničile. Nocoj sem doživel še eno vrsto zaupanja. Če bi namreč od vseh vzgojnih usmeritev in napotkov rad, da se kateri potrdi, je to zaupanje: da bi si med sabo zaupali, povedali, kaj čutimo in to brez strahu in bojazni, kaj bo sledilo. Nocoj sta se duši naših deklet neverjetno odprli. Bili sta pred neznanim, ko se je tudi naši hiši približal sprevod Miklavža in spremstva po vaseh. Bilo ju je strah in edino tolažbo in obrambo sta našli v nama. In bila sva zelo vesela, da je tako. Da zaupanje ostaja.
... padem v božično vzdušje dolgo pred božičem. Dost' imam tega.
Od zdaj naprej zame ni več nobenega božičnega slavja sredi jeseni. Šel bom brezbrižno mimo plakatov, ki že prve dni decembra vabijo na božični koncert. Ne bom kupil raznih 'božičnih sladkarij', ki jih slaščičarji pripravijo posebej za ta čas. Velike trgovine razmetavajo denar za bleščečo ponudbo in nakupovalne akcije in dajejo 'božične' popuste. Temu nočem več nasedati. Brezbrižno bom pustil za sabo velike in napihnjene božičke s sanmi prepolnimi lepo zavitih (praznih) paketov, ki so vaba za zapravljanje. In če se bo sredi belega dneva postavil predme na ulici nališpan angelček, mu ne bom posvetil niti najmanjše pozornosti. Za vsa bleščeča vabila, da se tu dobijo najlepša božična darila, se ne bom zmenil, pa naj me še tako začudeno gleda sosed ali sodelavec v podjetju. Na božičnice sredi decembra pa zagotovo ne grem. Božičnega dreveščka ne bom okrasil z lučkami in ga postavil na vrt ali balkon že več tednov pred božičem. Ne grem se več tekme s sosedom, kdo bo koga prehitel in kljub krizi bahavo dokazoval, da denarja za zunanji blišč ne manjka. Sploh me več ne ganejo stavbe in drevesa prepletena z verigami lučic. Te potratnosti, ki je prišla do nas preko velike luže, ne maram več posnemati. Pri nas bodo gorele le svečke na adventnem vencu. Vsako nedeljo ena več.
In kaj mi potem še ostane od adventa? Enostavno bom mirno čakal na božič, da ga bom praznoval takrat, ko pride, poln svetlobe svete noči. Ta advent bom posvetil čas svoji najgloblji notranjosti in namenil več pozornosti najbližjim in še posebej potrebnim ljudem.
To je besedilo iz župnijskega lista za Slovence v Belgiji, Nizozemskem in v Luksembourgu, Bakla (Med nami). Z njim se globoko strinjam, zato ga delim z vami.
Adventni čas je čas priprave na božične praznike. V našem programu smo za vsak dan pripravili spodbudo. Danes naredimo seznam naslovnikom, ki jim bomo pisali božične voščilnice in jih tudi vključimo v molitve. Voščilnice. Ja, tudi te si bo potrebno poskrbeti ali jih narediti. Odpravil sem se v Knjigarno Ognjišče v Kranju, kjer imajo pestro izbiro voščilnic. A jaz bi rad kaj izvirnega. Take voščilnice so bolj osebne. Maria Clara Simčič Erjavec je prijazna prodajalka v knjigarni, ima pa tudi spretne roke in v Sončni pesmi smo že lahko videli, kaj pod njimi nastaja. Med tem bogastvom so tudi božične voščilnice. Prijazno se je odzvala vabilo in za naše poslušalce predstavila izdelavo dveh voščilnic, in sicer Božično drevo in Sveta družina.
Za vsako je najprej povedala, kaj potrebujemo in nato še razložila postopek. Seveda vse potrebno najdemo v Knjigarni Ognjišče v Kranju, prav tako tudi kakšno knjigo z lepimi misli, ki jih napišemo kot voščilo.
Poznam jo iz svojih otroških oziroma fantovskih let. Živela je namreč blizu mojega doma, občasno sem jo srečal na cesti, nikoli pa nisva spregovorila besede. Vedno sem jo spoštoval in cenil. Sprva le kot poslušalec, kasneje še bolj kot radijski voditelj. Vedno je neoporečno brala poročila in druge oddaje, z bogatim besednim zakladom vodila kvize in druge razvedrilne oddaje. Pred dvema letoma se je upokojila, tako je ni bilo več slišati. Zato je bilo toliko bolj razveseljivo, da s(m)o se je letos spomnili njeni radijski kolegi in ji podelili nagrado za življenjsko delo Kristalni mikrofon 2009. Tako je bila več kot primerna gostja za obletnico radia. Na obletnico radia pač radi govorimo o radiu. In prvi poslušalcev stik z radiem je prav voditelj, bralec, napovedovalec, moderator. Simona Juvan je bila prijazna sogovornica. Govorila je o delu na radiu, ki mu je dobesedno posvetila svoje življenje. V oddaji je obudila spomine na začetke svojega dela na nacionalnem radiu, povedala je, kaj čuti do slovenščine in njenega velikega bogastva - narečij. Delo na radiu je prineslo različne anekdote, pa tudi stresne situacije. Nekaj jih je delila z nami. V pogovoru se je dotaknila žalostnega dejstva, da poklic napovedovalca izginja in povedala, da prihodnost radia vidi k vrnitvi v preteklost.
