... padem v božično vzdušje dolgo pred božičem. Dost' imam tega.
Od zdaj naprej zame ni več nobenega božičnega slavja sredi jeseni. Šel bom brezbrižno mimo plakatov, ki že prve dni decembra vabijo na božični koncert. Ne bom kupil raznih 'božičnih sladkarij', ki jih slaščičarji pripravijo posebej za ta čas. Velike trgovine razmetavajo denar za bleščečo ponudbo in nakupovalne akcije in dajejo 'božične' popuste. Temu nočem več nasedati. Brezbrižno bom pustil za sabo velike in napihnjene božičke s sanmi prepolnimi lepo zavitih (praznih) paketov, ki so vaba za zapravljanje. In če se bo sredi belega dneva postavil predme na ulici nališpan angelček, mu ne bom posvetil niti najmanjše pozornosti. Za vsa bleščeča vabila, da se tu dobijo najlepša božična darila, se ne bom zmenil, pa naj me še tako začudeno gleda sosed ali sodelavec v podjetju. Na božičnice sredi decembra pa zagotovo ne grem. Božičnega dreveščka ne bom okrasil z lučkami in ga postavil na vrt ali balkon že več tednov pred božičem. Ne grem se več tekme s sosedom, kdo bo koga prehitel in kljub krizi bahavo dokazoval, da denarja za zunanji blišč ne manjka. Sploh me več ne ganejo stavbe in drevesa prepletena z verigami lučic. Te potratnosti, ki je prišla do nas preko velike luže, ne maram več posnemati. Pri nas bodo gorele le svečke na adventnem vencu. Vsako nedeljo ena več.
In kaj mi potem še ostane od adventa? Enostavno bom mirno čakal na božič, da ga bom praznoval takrat, ko pride, poln svetlobe svete noči. Ta advent bom posvetil čas svoji najgloblji notranjosti in namenil več pozornosti najbližjim in še posebej potrebnim ljudem.

To je besedilo iz župnijskega lista za Slovence v Belgiji, Nizozemskem in v Luksembourgu, Bakla (Med nami). Z njim se globoko strinjam, zato ga delim z vami.