Matjažev blog

Po dolgem (kratkem) času se vračam. Prazniki in delovne obveznosti, načrti in smernice za leto 2010 - pa je šel blog mimo mene. Nihče mi v tem času ni pisal ali posebej rekel, da me ni več tu (razen Jožeta, ko sva se spomnila prve obletnice bloga). Pa mi je všeč tako. Blog pišem zase. Če pa še kdo to prebira in mu je všeč in se ob tem bogati, sem vesel. O tem bom kdaj kakšno še napisal, o odmevnosti.

Namerno sem ostal pri kratkem naslovu. Danes sem začel z enotedenskim dopustom. Ponavadi je bil to čas, ko sem izklopil uro in opomnike na mobilcu, ko v rokovnik nisem nič zapisal in je bilo vse prazno. Tokrat ni tako. Nabralo se je namreč kar precej neopravljenih stvari. Samo prelagal sem jih, zdaj pa jih bom udejanil. Zato je rokovnik lepo popisan in potrebna bo disciplina in doslednost. Če bo tako, slutim, da bom na koncu dopusta zadovoljen in bom spočit prišel nazaj.

Potrebnost discipline in doslednosti vse bolj spoznavam tudi pri svojem delu. Ko sem v prvih letih šel na dopust, je bilo kakih štirinajst dni prava nočna mora in sem na dopust odšel docela izžet. Pri nas je pač tako, da je treba vse oddaje pripraviti v naprej. Zdaj pa te stvari predvidevam precej v naprej in je precej manj naglice in živčnosti. Discipline in doslednosti sem se navadil tudi pri vodenju programa, pa pri vzgoji otrok in še pri eni stvari ...

Zastoji na Celovški cesti in na vpadnicah v Ljubljano z Gorenjske smeri, kot smo jih bili vajeni zadnjih deset dni, so za nekaj časa preteklost. Vsaj tako upamo! V soboto so namreč vnovič odprli predor Šentvid.

Priznam, da sem komaj čakal, da ga odprejo. Sit sem bil dolgih kolon. V predor sem se zapeljal s Celovške ceste skozi novozgrajeno priključno predorsko cev. Povsem v redu zadeva, omejitev je 60 km/h in prav kmalu prideš do glavne predorske cevi na povsem desni prometni pas. A potem je treba biti pozoren. S tega pasu namreč do konca predora ni dovoljeno zaviti levo. In tudi s sredinskega in levega pasu ni dovoljeno zaviti na desnega. Zanimiv varnostni pristop.

Kaj pa v obratni smeri?

Full story »

Sobotni večer je bil poseben. Tokrat smo bili povezani z našimi rojaki v Avstraliji. Že več kot 20 oddaj Radijski most se je zvrstilo od leta 2002, zadnja je bila lani pred božičem prav tako z radiem SBS v Avstraliji. Gre za skupno oddajo dveh radijskih postaj, ki hkrati poteka na obeh straneh. Poslušalci med oddajo kličejo v studia in sporočajo pozdrave: iz Slovenije v Avstralijo in iz Avstralije v Slovenijo. V tem večeru so klicali z vse koncev Slovenije: Kopra, Ilirske Bistrice, Prekmurja, Semiča, Vipavske doline, Žalca ... in slišali smo, da so slovenski rojaki v Avstraliji (njihovi sorodnik, prijatelji in znanci) razkropljeni po vsem kontinentu. Zelo lepo je bilo poslušati te pozdrave, še posebej se me je dotaknilo, ko je poslušalka iz Avstralije pozdravila mamo, ki živi v Ljubljani.

Veseli me delati take žive, kontaktne oddaje in narediti konkretno dobro delo za poslušalce. Tania Smrdel iz Sydneyja je zelo dobra sodelavka, na naši strani pa je bil zelo dober tehnik Marko Zupan. Super sobotni večer torej, zdaj pa nekaj ur v mižule, nato pa jutranja.

Preizkušnje, odpuščanje, vedrina ... takole bi na kratko označil gosta, s katerim sem se pogovarjal za tokratno oddajo Naš gost. Na začetku o njem nisem vedel nič oziroma let do, da je star 92 let in da je župnik. Zdaj vem o njem nekaj več. Ne upam, si namreč reči, da vem vse, tudi poslušalci ne bodo slišali vsega, kar je doživel Vinko Šega. Doživel pa je pet cesarjev in sedem škofov! Še vedno je čil in bistrega uma. Tudi pri zdravju, tako da vozi avto, pa seveda bere knjige in časopise ter piše na pisalni stroj. Stoji za svojo odločitvijo, ki jo je sprejel pred sedemdeset leti, da bo postal duhovnik. Posvetil ga je škof Rožman. Njemu se je priporočal že v zaporu in njemu se priporoča še zdaj. Zadnjih dvajset let živi v Robu na Dolenjskem (bližina Rašice in Turjaka), kjer dobro sodeluje z župljani in se ne boji lotiti se tudi novotarij kot je recimo oratorij. Svojo bogato življenjsko zgodbo je zaupal v oddaji Naš gost.

Hitro so naokrog štirje tedni, od kar se zadnjič pripravljal sredino večerno glasbeno oddajo. Tisto je bila nogometna sreda in oddaja je bila v živo. Nocojšnja je že posneta. Prinesla bo pestro glasbeno ponudbo, prevladovale bodo cerkvene pesmi. Morda zato, ker jih v našem programu primanjkuje? Ali se oglasijo le taki, ki imajo to radi? No, bolj sem vesel, če je oddaja glasbeno pestra: od popa, polk in valčkov do zborovskih. Za to oddajo je prišla pošta, ki se še navezuje na voščila za našo 15-letnico. Pisali ste nam, da smo kot vaši družinski člani, vedno prižgani, prisotni v vaših domovanjih in tudi pri živini. V tokratnih pismih poslušalci podoživljajo Miklavža. Ena od poslušalk piše o ranici, ki je nastala v njeni duši, ko je spoznala, kako pravzaprav je z Miklavževanjem. Glasba lahko zaceli ranice. Zato nam prisluhnite ob 22h. Ne bomo na dolgo govorili, raje bomo poslušali - poslušalce in glasbo.