Mama je oseba, ki je bolj v skrbeh za drugega kot zase in je oseba, ki bere iz oči in vidi v globino. Ta dar je namreč Bog podaril samo tistim, ki ljubijo z brezpogojno ljubeznijo.
(iz veznega besedila)
Nocoj je že osemnajstič potekala prireditev posvečena materam. Že iz imena se da sklepati, da poteka v Kranju. Pripravlja jo istoimensko društvo.
Družine so začetek in konec. So nepogrešljivi del družbe.
Rodimo se v družinah, v njih rastemo in se učimo.
In nekoč sami ustvarimo novo družino.
Družina vzdrži, dokler jo drži ljubezen.
Toda ta ljubezen vzdrži, če je tudi nadnaravna.
Zgolj naravna ljubezen oslabi in ugasne s pojemanjem človeških moči.
Ljubezen je za organizem družine kakor toplota za človeški organizem.
Toploto prinaša človeška kri, ljubezen pa prinaša božja kri - evharistija.
Družine nastajajo, rastejo, živijo in se ohranjajo v upanju.
Upanje nas vabi v življenje kljub zavedanju, da nas na poti čakajo ovire, krize in neuspehi.
Kdor s srcem zaupa, more ostati zvest, zmore začenjati nove poti, zna uzreti srečo in veselje na vseh stopinjah.
Idealne družine živijo le v knjigah in filmih, življenje pa poteka v realnih družinah.
Hvala, starši, za upanje, ljubezen, prizadevanje, skrb; da smo lahko realni.
To je razmišljanje, ki sem ga pripravil za obhajanje materinskega dne v naši župniji. Pozornost je bila usmerjena k celotnim družinam.
V program sem danes zjutraj - na drugi dan 5. radijskega misijona - prebral razmišljanje o postu (nisem jaz avtor, se mi zdi pa zanimivo, čeprav na prvi pogled znano).
Post je lahko čas, ki je več kot odpoved: lahko je čas praznovanja. Nekaterim stvarem se lahko odpovemo in praznujemo zaradi drugih.
Posti se sojenja drugih - praznuj zaradi Kristusa, ki biva v njih.
Posti se temnih misli - praznuj zaradi božje ozdravljajoče moči.
Posti se besed, ki ranijo - praznuj z besedami, ki dvigajo.
Posti se nezadovoljstva - praznuj s hvaležnostjo.
Posti se jeze - praznuj s potrpežljivostjo.
Posti se skrbi - praznuj zaradi božje previdnosti in skrbi zase.
Posti se pritoževanja - praznuj s čudenjem.
Posti se naglice in raztresenosti - praznuj z nepretrgano molitvijo.
Posti se praznega govorjenja - praznuj s tišino.
Posti se grenkobe - praznuj z odpuščanje.
Posti se obupa - praznuj z upanjem.
Posti se skrbi zase in lastne nezamenljivosti - praznuj s sočutjem do drugih.
Posti se naveličanosti - praznuj z navdušenjem.
Posti se vsega, kar te ločuje od Jezusa - praznuj v njegovem objemu.
Danes je god svetega Jožefa, zavetnika slovenskih dežel, družin, otrok, zakoncev ..., danes praznujemo očetje. Postati oče je relativno lahko, biti oče je dosti težje. Čutiti z otroki in družino, nuditi varnost in biti zanje blagoslov.
K razmišljanju so me spodbudile besede Metke Brozovič.
Iščem očeta
... iščem očeta, ga je kdo videl?
Ne, ne tistega tam, ki ima veliko časa
... za sestanke, pomembne pomenke,
za internet in važne zmenke.
Ne tistega tam, ki se pozno iz dela vrača,
ki v sklade vlaga,
ja, v sklade, ne vame!
On pravi, da to dela zame ... a jaz čutim drugače.
... iščem očeta - ga je kdo videl?
Ne, ni ga doma ... čeprav ... kdaj pa kdaj pride nekdo,
ki pravi, da je moč oče,
ki pravi, da vse bi mi dal! ... Jaz čutim drugače.
Iščem očeta, ki bi hodil z mano po jutranji rosi,
me v tratah razkošnih bi peti učil.
Kakor sonce bi v srcu toplo mi postalo.
Namesto po tratah pojočih
jaz hodim v glasbeno šolo, k baletu, k tečaju francoskemu ...
Ja, to je pomembno, pravi moj oče ... a jaz čutim drugače.
Jaz čutim, da rada bi imela očeta.
Oče, če si tu nekje,
če slišliš ta krik, ki mi v srcu odmeva,
pojdi z menoj med trate razkošne,
da čutil boš kdaj kakor jaz.
Spet je na vrsti moja sreda. Veliko vas je pisalo za svojo glasbeno željo, številni ste pripisali tudi svoja doživetja. Zinka iz Škofje Loke je poslala več razmišljanj, slišali pa bomo tistega z naslovom Očka - Abba. Lepo misel o evharistiji je poslal David iz Jelšan: Če si kristjani ne prizadevajo za spravo ljudi z Bogom in med seboj in če si ne prizadevajo za telesno in duhovno hrano ljudi, potisnjenih na obrobje, evharistija za mnoge izgublja svoj značaj, ne samo družbenega, ampak tudi verskega.
Bogdana piše o postnem času: V okolju, kjer sedaj živim, je še polno vraževerja, tako, da bi me moralo biti strah, da se ne bo dobro končalo, saj mi ob mojem veselju vedno znova ponavljajo: Le ne se veselit, ker se to navadno slabo konča!!!! A vendar je krščanstvo vera upanja in Kristusova zmaga nad smrtjo daje smisel vsemu - tudi trpljenju, ki nas pogosto obišče ...
Pisala je še Cilka iz Sel na avstrijskem Koroškem, pa Lidija, Marija, Pepca in Anici. Ljubica iz Šmarja pri Jelšah želi z nami deliti resnično zgodbo iz njene mladosti.
V spomin tega večera bo šla z menoj tudi misel, ki jo je napisala Bernarda: Slast maščevanja traja samo en dan; zadovoljstvo, da si odpustil, pa traja vse življenje.
Prisluhnite, prijetno se bomo imeli. Začnemo ob 22h.